Anonimen
|
odpiram obratno temo od Špeline iz nv. Njej je hudo, ker prijatelja ne moreta do svojega zaželjenega dojenčka, jaz sem na tej strani prijateljev.
tukaj boste vedele....
več kot leto je že od tega, ko sva se z mojim odločila, da se ne splača več čakat na boljše čase. otroke sva si želela že prej, ampak lani poleti sva se odločila, da je to to. ok, prvič nič, drugič nič, tretjič nič....mislila sem si, da za pretiravat ravno ni, pač enim traja malo dlje... pa spet nič in nič in nič. okoli naju pa vsi: joj, kdaj bosta pa vidva imela, pa zdaj imata pa že lahko, pa saj denar ni vse, če smo lahko mi, boste še vi.... govorila sva; ja, delava na tem. pa spet nič in nič in nič...potem pa +. jeeee, največja sreča, vesela do neba. ni trajalo dolgo. in potem spet +. skoraj nisem verjela, da je možno. Najraje bi povedala celemu svetu, ja, zdaj bomo pa tudi pri nas imeli dojencka. skoraj sem ze, pa sem si premislila. evo, ta sreča je trajala teden dlje. prvo nama eno leto ni uspelo, potem dva ss, eden za drugim. zadnji šele oktobra, jaz pa čisto na tleh.
včeraj mi dobra prijateljica pove, da bodo dobili drugega dojencka. vesela sem zanjo. ampak.....
Ko sem odhajala od nje me je vse bolelo, doma pa solze kot v potokih. res sem vesela, da bodo dobili dojencka; vendar me je hkrati groza, kakšen človek sem, da ne zmorem iz srca privoščit. njim je uspelo še isti trenutek ko so se odločili. meni pa ni do ploskanja. ob njej sem bila vesela, bravo...a ona se vseeno ni mogla zadžat s vprašanjem: a vidva pa ne delata več, al kaj? nisem odgovorila.
direktno za splave nisva nikomur povedlala. vsi pa vejo, da delava na dojenčku. po eni strani bi rada, da me nehajo gnjavit s tem kdaj in zakaj, da vejo, da nam je težko; po drugi pa ne želim, da bova "ona dva, ki ne mnoreta imeti otrok". saj vem, da eno leto ni še nič (se tolažim), ampak takšne informacije se zelo rade širijo; in s tem, da povem, me lahko kasneje boli še bolj.
Naj razložim celemu svetu, da me bodo pomilovali; ali naj bom tiho in trpim sama? in ali se naj sekiram, da sem slab človek, kor ne vriskam od veselja za druge, ali se naj sprijaznim, da tako pač je?
lp
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
potem pa našega srčeka, probaj narediti tako in pusti ljudi, naj sprašujejo, ti pa samo, vse ob svojem času, ker tega se na da izsiliti, ampak pride samo od sebe(vsaj tudi jaz tako upam) 
se trudiva dve leti. Pa je na začetku dokaj hitro ratalo, veselje, pa takoj žalost, ko je najina pikica takoj odšla. Pa sva rekla, če je blo tako hitro prvič, nama bo ja še ratalo. Pa nič. Eno leto od poskušanja sva šla do G, sicer so ugotovili fizične prepreke, trudiva se še vedno. Za ss so vedeli pri meni doma, pri njemu mnogo kasneje. Prijatelji, tisti ta pravi, so pa vedeli. In še zdaj vejo vse. Ve vse sorodostvo, ki je vprašalo. Zakaj pa ne, saj nisem nič narobe naredila. Edino kar me je zmotilo, je bilo to, da so neki sorodniki spraševali mojo mamo. Naj vprašajo naju, vedno poveva. In zato nisva tista, ki ne moreta imeti otrok. Sva pač eden tistih parov za katere to ne gre tako enostavno. Pa se vsi zavedajo, da nama ostane epruvetka, pač ne bova prva in ne zadnja. Tudi samo znancem povem, naj vejo, to ni sramota, midva nisva nič naredila, tako pač je. In enkrat bova tudi midva starša, mogoče še pred IVF-om. Povej, ljudje veliko več razumejo kot misliš, verjetno boš ugotovila, da pri vseh prijateljih ni šlo tako zlahka. Veseli se življenja, živi kot si živela pred načrtovanjem nosečnosti, ko boš noseča, se boš prilagodila. Glavo pokonci, pogovarjaj se, če ne drugega z nami, pa boš videlo, da se vse reši.
in prav sedaj v naročju držim mojga 
Za crknt od smeha.. No, ampak jst se sploh ne sekiram več, nč več se ne obremenjujem in sm se čist prepustila, kar bo pa bo. Če do 30.ga ne rata, bom pa tud posvojila, če ne drugač. 
.
,tako da se izogneva neljubim vprašanjem - kaj pa vidva čakata?-. moram reči, da so vsi zelo razumevajoči pa da sploh nimam občutka, da bi me kdo pomiloval. pa vedno je lepo, če se lahko poleg 
še s kom pogovoriš o svojih težavah. 
