Anonimen
|
odpiram obratno temo od Špeline. Njej je hudo, ker prijatelja ne moreta do svojega zaželjenega dojenčka, jaz sem na tej strani prijateljev.
verjetno spada tale tema bolj k fosilkam, pa vseeno, naj bo še tule nadaljevanje.
več kot leto je že od tega, ko sva se z mojim odločila, da se ne splača več čakat na boljše čase. otroke sva si želela že prej, ampak lani poleti sva se odločila, da je to to. ok, prvič nič, drugič nič, tretjič nič....mislila sem si, da za pretiravat ravno ni, pač enim traja malo dlje... pa spet nič in nič in nič. okoli naju pa vsi: joj, kdaj bosta pa vidva imela, pa zdaj imata pa že lahko, pa saj denar ni vse, če smo lahko mi, boste še vi.... govorila sva; ja, delava na tem. pa spet nič in nič in nič...potem pa +. jeeee, največja sreča, vesela do neba. ni trajalo dolgo. in potem spet +. skoraj nisem verjela, da je možno. Najraje bi povedala celemu svetu, ja, zdaj bomo pa tudi pri nas imeli dojencka. skoraj sem ze, pa sem si premislila. evo, ta sreča je trajala teden dlje. prvo nama eno leto ni uspelo, potem dva ss, eden za drugim. zadnji šele oktobra, jaz pa čisto na tleh.
včeraj mi dobra prijateljica pove, da bodo dobili drugega dojencka. vesela sem zanjo. ampak.....
Ko sem odhajala od nje me je vse bolelo, doma pa solze kot v potokih. res sem vesela, da bodo dobili dojencka; vendar me je hkrati groza, kakšen človek sem, da ne zmorem iz srca privoščit. njim je uspelo še isti trenutek ko so se odločili. meni pa ni do ploskanja. ob njej sem bila vesela, bravo...a ona se vseeno ni mogla zadžat s vprašanjem: a vidva pa ne delata več, al kaj? nisem odgovorila.
direktno za splave nisva nikomur povedlala. vsi pa vejo, da delava na dojenčku. po eni strani bi rada, da me nehajo gnjavit s tem kdaj in zakaj, da vejo, da nam je težko; po drugi pa ne želim, da bova "ona dva, ki ne mnoreta imeti otrok". saj vem, da eno leto ni še nič (se tolažim), ampak takšne informacije se zelo rade širijo; in s tem, da povem, me lahko kasneje boli še bolj.
Naj razložim celemu svetu, da me bodo pomilovali; ali naj bom tiho in trpim sama? in ali se naj sekiram, da sem slab človek, kor ne vriskam od veselja za druge, ali se naj sprijaznim, da tako pač je?
lp
|
Natisni
Mislim na vaju, držita se!
. 
