Špelka
|
Drage, drage fosilke! Ko sem brala vaše zgodbe, so me zalile solze... Pa ne vem, ali solze žalosti ali solze prepoznanja, da se resnično NIKOLI ne smemo vdat! Tudi jaz imam za sabo že kar dolgo zgodovino, pot do otročka, ki še ni zaključena. Pa vmes hernija na hrbtenici, dvomi,strahovi, akko bo v nosečnosti, če ta sploh kdaj bo, kaj če ne bo, itd. Do občutka popolne nemoči v zvezi z zanositvijo, ko ne veš več, kaj naj se obrneš s prošnjo, molitvijo, ko misliš, da ti bo od hrepenenja počilo srce ali pa se bom zrušila.... Pa vendar je nekako treba dalje, ne moremo obstati na sredi poti, ne moremo se predati, ta moč je v nas in nas vedno pelje le naprej...Sledimo ji, sledimo ji z mirnostjo in vero v prihodnost, z vdanostjo v življenje, a hkrati s hvaležnostjo za vse, kar nam to prinese. Meni osebno pomaga načelo, da ti življenje ne prinese nič takega kar ne bi mogla premagat, dokler seveda ne bo moj čas na tem svetu izpolnjen. Torej - pogumno! Vse je le z namenom, da nas naredi močnejše, modrejše in razumevajoče. In v sebi imamo to moč, da kljub navidezni nerešljivosti vedno prilezemo do rešitve. Draga Vilma, vedi, da nisi sama, da je na svetu mnogo ljudi, ki trpijo podobno kot ti ali še huje, da je v vsaki nesreči tudi milost in rešitev. Moje misli so pri vsaki od vas, drage fosilke, upam za nas, verjamem za nas in vem, da bomo vse me enkrat presegle vse omejitve, ki se morda trenutno zdijo nepremagljive!
|