nejcko
|
Jaz sicer nisem samska mamica, je pa večina mojih prijateljic, tako da mi je ta problematika zelo poznan. Kolikor sem imela vpogled v življenja mojih prijateljic, ki so se podajale na pot samohranilk, lahko rečem, da je vsaka zgodba posebna, saj je zelo odvisno, zakaj in kdaj je prišlo do ločitve partnerjev - ali je bilo to še pred rojstvom otroka, ali v prvem letu njegovega življenja, ali kasneje; ali sta se razšla zaradi varanja ali nezdravega odnosa. Lahko ti povem, da so imele tiste punce, ki so ostale same še pred rojstvom otroka ali kmalu po tem, bistveno manj čustvenih in drugih pretresov, prav tako je bila za otroka ta ločitev skoraj brez stresa. Starejši, ko je otrok, bolj je že navezan tudi na očeta in posledično je zanj ločitev staršev bolj stresna. Sama pri sebi boš morala razčistiti in pretehtati, kaj bo zate in za otroka pomenilo, če boš vztrajala v zvezi s partnerjem, kajti roko na srce, malo je zgodb, kot je tvoja, ki bi se srečno končale. Morda bosta še nekako zvozila naslednjih par let, a verjemi, narediti usodni korak takrat bo veliko težje, sploh zaradi otroka. Definitivno moraš zdaj in takoj razčistiti, kakšne bodo dolgoročne posledice tvojih odločitev. Seveda je na začetku za mlado mamico hudo, ko ostane sama, sploh če nima pomoči staršev ali kakšne druge bližnje osebe. Ampak vse se da, vse se zmore. Skoraj vse moje prijateljice, ki so samohranilke, so preživele in lahko rečem, da si je danes večina njih zelo dobro uredila svoje življenje in so kljub neštetim solzam, ki jim jih je pred leti prinesla ločitev, danes srečne in zadovoljne - nekatere celo v objemu osebe, ki jih zna res ljubiti in ceniti. Srečno.
|