mojcy1
|
Pozdravljena.
Ne morem reči, da razumem situacijo v kateri si oz. sta, ker bi se sama znasla v njej. Imela sem sreco in res hitro zanosila. Te pa čutim preko izkušenj moje najboljse kolegice, ki se je za otroka borila vec kot dve leti, pri tem pa sla tudi skozi postopek umetne oploditve. Na srečo jima je bil namenjen fantek, ki ga pricakujeta v prihajajočih mesecih.
Pomembno je, da vztrajaš - vem, lahko je govoriti. Vem, da je grozno poslusati dobre novice vseh okoli tebe, ki sporočajo kako pricakujejo, vidva pa (še) nista tam. A bosta in takrat se bodo vsi veselili z vama in vse, kar tezkega trenutno prezivljata bo pozabljeno, ko bosta pricakovala svojo malo štručko.
Kaj narediti zase - v prvi vrsti vsaj malo odmislita idejo, ki pravi, da zdaj bi pa že bil čas. Ker pravi čas pride, ko ga mi ne načrtujemo, ampak se zgodi. Cas dopustov izkoristita za zabavo in medsebojno povezovanje, ki vaju bo povezalo in še bolje pripravilo na novo vlogo v prihodnosti.
Ce sta pishicno na tleh, predlagam, da misli, vse kar vaju tezi, obremenjuje in preprecuje napredek, zapiset_a na list papirja - ni pomembno, ali bo do sporocilo samemu sebi ali bo papir kdo prebral... Zanimivo je, kako se vcasih obremenjujemo, pa tega sploh ne znamo ozavestiti. Ob zacetku pisanja je tezko, preverjeno pa sledi na koncu katarza. In ne, nisem psiholog, sem pa v svojem najtezjem obdobju, na ta nacin predelala najvec lastnih obcutij. Ce ne zelita, da kdo zapisano bere, list enostavno zazgita. Tudi to ima svoj ucinek.
In pa - spregovorita o svojih težavah, dobro je zaupati vsaj kaksni kolegici, morda staršem, sorojencem.. Nekomu, ki mu zaupata. Tako bodo razumeli, kaj dozivljata. In verjemita - ze to, da bosta imela nekoga, ki vaju bo poslusal, bo dovolj. In kdo ve, morda pozitivno vpliva tudi na rezultat. Ljudje vama lazje stojijo ob atrami, ce vedo, da gresta skozi tezavno obdobje. In takrat bolj obzirno izbirajo tudi besede.
To je to - ker pravih nasvetov, ki bi vama pomagali, pravzprav ni.
|
Natisni
