|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Nahajate se:
Forum > [Nosečnost] > Spontani splav > pogovor o SS
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   pogovor o SS
3.2.2018 11:15:03   
pikpiki
Pozdravljene!
Tiste, ki ste dale čez to neprijetno izkušnjo, me zanima, ali se o tem pogovarjate odprto ali raje vidite, da ne? Nikoli ne vemo kaj je prav in kaj ne...ljudje se izogibajo tej temi, meni pa se zdi, da je odprt pogovor zelo pomemben. poznam primer, ko je ženska imela ss, potem pa je nobena od prijateljic ni niti poklicala ali kaj podobnega, z izgovorom, da ne vejo kaj naj rečejo. ona pa je bila pripravljena na pogovor, želela si je govoriti o tem. Jz mislim, daje super, da se o tem pogovarja, konec koncev je splavov ogromno. je pa težko kar odpreti to temo,saj ne vemo v kateri fazi žalovanja je oseba. torej morda najbolje počakati, da sama odpre to temo?
Kaj ve mislite, da je bolj primerno?
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: pogovor o SS
3.2.2018 19:17:56   
Jetkarmak00
Meni se zdi da se je potrebno pogovarjati, čeprav je težko. Moja kolegica je imela splav v 16 tednu mislim da.. Sicer ni bil spontani oziroma ne vem kam to spada (srce je nehalo biti). Mogla je v bolnico, vem da otroka ni želela videti.. vendar je pa res, da sem ji napisala da sem ji na voljo za pogovore ali karkoli.. če bo potrebovala.. vendar se mi zdi, da ji ni do tega, da je raje bolj sama.. Nič ne odgovarja na smse, mislim odgovarja zelo skromno..vse je bolj tako.. občutek imam da je raje sama ali da noče govoriti o tem. jaz pa jo tudi ''ne upam'' spraševat zdaj o tem.. mislim da bi bilo bolje, da se javi kakšna, ki je dala čez sama to izkušnjo, kaj ji je bilo všeč.. (ali da so jo ljudje spraševali in ji stali ob strani, ali se je raje umaknila v svoj način žalovanja..)
Veliko je splavov res ogromno, vendar jaz sem mnenja, da se vse zgodi z nekim razlogom. Nič se ne naredi, če je vse vredu. Nekaj že pač ni bilo/ni vredu... ravno tako podpiram, da se ženska odloči za splav če ve da se bo rodil otrok z duševno motnjo ali DS ali katerokoli drugo motnjo. Imam sorodnico, in ne bi bila psihično pripravljena iti jaz čez vse to kar preživlja ona in tudi otrok...celo življenje..
skratka, splav je pogled z različnih perspektiv, vsekakor pa težka izkušnja, katero si sigurno ne želi nobena!user posted image

(odgovor članu pikpiki)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: pogovor o SS
7.2.2018 21:20:08   
ribica.
Pozdravljene. Po dolgem času danes malo gledam tale forum in sem naletela na tole temo. Sama sem doživela splav v 19 tednu. Otrok je imel velike probleme zaradi katerih so se vsi zdravniki čudili da je preživel tako dolgo. za splav takoj po nuhalni se nisem mogla odločit. V 19 tednu sem začela krvaveti in potem so mi sprožili splav, moj otok ne bi preživel v nobenem primeru. Je zelo boleča izkušnja. Sploh z vidika navezanosti na otroka, ki ga nosiš. Jaz sem za vse probleme izvedela na nuhalni in sem potem več kot mesec hodila kot tempirana bomba. Vedela sem da otrok, ki je tam, nikoli ne bo zares moj. Bala sem se čutiti ga, kot da bi se pretarjala da ga ni, nisem se hotela še bolj navezati, če ima to sploh kakšno logiko. sama nosečnost namreč dojemam kot fantastično izkušnjo, in moj nerojeni otrok je bil vedno zame tako zelo poseben, ker je v obdobju nosečnosti bil tako zelo samo moj.
Seveda sem morala svojega fantka roditi. ker sem že več kot mesec dni vedela kako se bo zadeva slej ko prej končala, sem zadeve že dosti premlela. Mislila sem da me bo sam porod in dokončnost cele situacije zlomila. Pa me ni. Sama sebe sem presenetila. Seveda sem jokala, amapk hkrati sem doumela da so včasih zadeve večje od nas in nimamo vpliva. Sprejela sem to. Bolelo me je edino to, da se svet tako prekleto nesramno in ignorantsko vrti naperj...kot da se nikoli ni nič zgodilo. Kot da moj mali fantek nikoli ni obstajal. Želela sem zakričati celemu svetu, da je vendar obstajal moj mali otrok, čeprav zelo na kratko. Svet pa je šel dalje, nihče ni nič omenil, nihče ni vedel, nihče ni upal nič reči.

(odgovor članu Jetkarmak00)
Neposredna povezava do sporočila: 3
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Najbolj brane vsebine v rubrikiNajbolj brane vsebine v rubriki
10 najpogostejših prvih znakov nosečnosti
Vsaka ženska drugače občuti prve znake nosečnosti, mi vam predstavljamo najpogostejše.
Majhne skrivnosti za lažji porod
Spoznajte trike, ki lahko ženskam pred in med porodom zelo pomagajo!
links
VSE V RUBRIKI
NASLOVNA STRAN RUBIRKE
FORUMI


Najbolj brane vsebine v rubriki Zadnje s foruma
links
NOVE TEME
PRILJUBLJENE TEME
VSI FORUMI


Anketa

Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?

 
 
back to top

Zanositev

Nosečnost

Dojenček

Otrok

Rubrike

Orodja in aplikacije

Koledarji in e-novice

Projekti in akcije

Splošno