petea
|
Nikoli nismo tehtali količine hrane, ki so jo pojedli naši dojenčki.
Nikoli nisem vedela, koliko bi naj dojenček pojedel. Tudi o tem, kaj bi naj jedel, smo včasih 'grešili'. Praviloma so tako jedli hrano, ki smo jo tudi ostali, in to hkrati z nami. (Izjema so seveda bile težje prebavljive, bolj začinjene ... stvari.)
Sledili smo njihovemu zanimanju za hrano. Ko je otrok začel aktivno kazati znake, da ga hrana, ki jo jedo ostali okoli njega, zeeelooo zanima, smo počasi - no, zame kot mamo je bilo vsakič prehitro  - začeli uvajati GH.
Količino smo prepustili njim - pojedli so, kolikor so želeli; včasih eno žlico, pogosto precej več.
Glavno merilo nam je bilo, da so bili kot dojenčki veseli in da so se (smiselno) pridobivali na teži.
Samo pri enem smo imeli težavo, da je precej odločno zavračal GH in posledično tudi nekaj časa ni pridobival na teži. Problem je bil, ko sedaj gledam nazaj, zelo banalen. Otrok je želel tudi sam jesti s svojo žličko, ne da ga samo drugi hranimo. No, ko smo čez nekaj časa to ugotovili in je lahko (precej) bolj aktivno sodelal pri hranjenju, je tudi jok in nejedenje prenehalo.
Glede koščkov hrane - otrok se mora naučiti žvečiti. To ni enostavna naloga in seveda gre kar nekaj hrane, od koder je prišlo.
Poskusi mešati pasirano in pretlačeno hrano v različnih razmerjih. Včasih mu daj žvečiti kakšen košček hrane, ne za to, da jo bo pogoltnil, ampak, da samo žveči. Večinoma bo to potem izpljunil, slej ko prej pa tudi pogoltnil.
|
Natisni
Tako da očitno mu pasirana hrana za enkrat odgovarja. Kosila oz. zelenjavo in meso sem mu začela pripravljati z malo kisle smetane tako, da sedaj poje malo več 
