Nila20
|
Hvala za vse odgovore.
Partner pravi, da se bom počutila boljše če pišem (baje, da mi gre to celo od rok) in zato bom kar tukaj izlila ven mojo žalost, če lahko temu rečem. Upam, da se bom potem vsaj malo boljše počutila. In se že vnaprej opravičujem za vse škrate in nepovezano pisanje.
Že trije tedni so, odkar nas je zapustila mama/nona/žena. V bistvu malo več kot dan po objavi te teme. Trudim se, da ne bi mislila nanjo, ampak zaprem oči in jo vidim tam, na postelji, ko se je poslavljala od nas. Moja roka, ki je božala njeno - hladno in ona, ki se je obračala za našimi glasovi, ampak nas ni prepoznala. In potem je kar naenkrat ni bilo več. Ležala je na postelji, moja lepa draga mama...
Koliko se ti življenje sesuje v takem trenutku ti ne more povedati nihče. Še če veš, da se bo nekoč končalo, tako kot se je, se ne moreš psihično pripravit na to - pa sem se 3 leta pripravljala na to, odkar mi je rekla, da so se ji naredile metastaze na jetrih. Vse tiste besede "Drži se", "Ne kaži žalosti pred otroci" in podobne fraze v takem trenutku izginejo in ne pomenijo čisto nič. Mulček me je še par ur prej, ko sva jo šla pogledat spraševal zakaj se jočem in zakaj sem tako žalostna. Mama je bila še živa, ampak zmedena, niti mulčka ni več prepoznala, rekla je samo "Poglej, moj vnuček je prišel." In on ji je odgovoril, da naj se uleže na posteljo in malo zaspi. Slika v glavi, ki jo bom nosila še celo življenje s sabo.
Sledil je teden, ko sem bila s sestro in očetom doma. Lahko me grajate kolikor želite, ampak v tistem tednu nisem niti lastnih mulčkov mogla videt, kaj šele biti z njimi doma. Pa jih imam neizmerno rada in bi zanje naredila čisto vse. Preprosto v tisti žalosti sem bila najbolj pomirjena, če sem bila s sestro in očetom. V hiši v kateri smo živeli toliko let - hiši, v kateri se je zgodilo toliko lepih in žalostnih spominov. V hiši v kateri smo bili z mamo/nono/ženo.
Koliko sem prejokala v teh treh mesecih nima niti smisla da povem - prej, vmes in zdaj. Sam jok in jeza. In cel kup praznih škatel od robčkov. Če bi ujela vse solze, ki so v tem času pretekle, bi lahko dvignila nivo morja za par CM.
Za pogreb sem par dni pred njeno smrtjo izlila svoje srce na list. Napis, ki je prišel iz srca in za katerega upam, da ga je slišala, kjerkoli že je. Za glasbeno podlago smo izbrali njenega najljubšega italijanskega kantavtorja. Ko sem pripravljala seznam pesmi, sem računala, da ko bo razsip in metanje rož, da se bodo vrtele tiste njej najljubše pesmi. Za rože smo izbrali njej najljubše - vrtnice iz njenega vrta.
Tata pravi, de je mamino telefonsko številko že izbrisal iz telefona, ker ga je jezila. Jaz tega ne morem narediti. Vsa njena sporočila imam shranjena in še vedno naivno upam, da bo še od kje kakšno sporočilo prišlo.
Zjutraj se zbudim in moj razgled je bolnica. Prvo nadstropje, soba št. 4. In takoj se ponovi film zadnjih tednov. Zaradi mulcev in tudi fanta, se trudim vse to odmislit in funkcionirat normalno. Ampak tudi če je en dan "normalen", se čez dan ali dva vsa ta žalost in bolečina, ki jo čutim v srcu vrne. Dvakratno, trikratno. Tako močno, da če bi lahko, bi se zaprla v jamo in ne prišla več ven.
Vsak dan se sprašujem, če so zdravniki res naredili vse ali pa če bi se odločili za drugačen način zdravljenja, če bi bila še tukaj. Vsak dan si, zato da lahko čez dan funkcioniram govorim "Zanjo je boljše tako. Raje žalujem sedaj par let, kot da bi jo gledala v bolečinah še en dan več." In pol se prikrade vprašanje "Ma ke pi***, ki je. Kako nas je lahko zapustila v trenutku, ko smo se imeli lepo?" In odgovor: "Saj veš, da če bi bila situacija drugačna vas ne bi zapustila za nič na svetu. Saj veš, da vas je imela rada."
S tatijem sta si par let prej omislila kamper, da bi se v letih, ki bi sledila vozila po Evropi. Od tega zdaj ne bo najbrž nič. Ko tata vidi kamper, postane tako žalosten, da ga bo najbrž prodal konec leta. Gre na vrt in na vrtu ga razžalostijo njene vrtnice in magnolia. Vse rože, ki jih je tako rada urejala. S sestro bi bile rade ob njemu, mu vsaj približno pomagale, ampak pravi, da nas ne more prositi tega, ker imamo že svoje družine. Vidim žalost in jezo v njegovih očeh in nimam niti približnega pojma, kako bi mu lahko pomagala. Da bi mu bilo vsaj malo lažje. Ker ob vsej žalosti, ki jo tudi sama sedaj preživljam me zraven še skrbi, da ne bi on naredil kakšne neumnosti.
V teh treh tednih se je zgodilo tako veliko stvari, ki bi ji jih rada povedala. Ali pa se pogovorila z njo za mnenje. Zdaj nimam več nikogar s katerim bi lahko premlevala stvari, pa četudi so tako nepomembne. Ker samo z njo sem se lahko pogovarjala in me je razumela. Ne sestra, ne tata in niti fant me ne razumejo toliko.
Pogrešam jo. Res jo krvavo pogrešam. Ko pomislim nanjo čutim praznino in bolečino v srcu, za katero se bojim, da bo ostala tam za vedno. In občasno si jo želim videt. Samo enkrat. Gledam mulčke in si mislim kaj vse so izgubili z njeno smrtjo - super nonico, ki jih je imela rada bolj kot vse nas ostale skupaj. In ki bi zanje gore premikala tudi v zadnjih trenutkih, čeprav ni imela več moči.
Sinček, zaradi katerega sem to temo sploh odprla situacijo razume - recimo polovično. Ve da je nona umrla, da je bila bolna - za lepše razumevanje, za to, da ne bi mislil, da ga je zapustila sem mu povedala, da ga gleda iz zvezdice. In zato, če se spomnemo pogledamo zvezdice in jo poiščemo. Hčerka in nečak sta še premajhna. To koliko jih je imela rada bodo zvedeli kasneje, ko jim bom to lahko povedala brez reke solz.
Če povem po pravici kaj bo s sinovih rojstnim dnevom mi je čisto vseeno. Nimam moči in volje, da bi se v tem trenutku ukvarjala s tem. Prosila sem ga, da se postavi v mojo vlogo in pomisli kako bi bilo njemu, če bi bila to njegova mama in če bi mu bilo všeč, da bi jaz nato za mojo žlahto naredila RD, brez njih. Ker ni razumel (ali pa hotel razumeti) ga bo najbrž organiziral fant samo za svojo stran familije, jaz pa bom s tatijem doma. S fantom imava različne poglede na praznovanje RD, predvsem zato, ker po njegovi strani je res dosti sorodnikov, ki so si skupaj in skupaj praznujejo, po moji strani nas je pa dosti manj. Po njegovo on svoje žlathe ne more iz Gorenjskega konca povabiti na Obalo samo na kavo in torto, za samo eno urco praznovanja. Jaz moje lahko recimo komot, ker smo tako praznovali rojstne dneve tudi jaz in sestra in mi bolj ustrezajo. Pri nas doma bo torta in to je to. Doma spečena - z vanilijevo kremo in jagodami, kot mu jo je moja mama pekla sedaj vsa tri leta. Čeprav se on tega ne bo spomnil, bo to spomin nanjo, ko je mene in sestro učila priprave.
Tudi če je moj otrok se na žalost tega rojstnega dne ne morem veseliti. Predvsem zato, ker imam pred očmi mamino sliko, ko ga je prvič videla, ko je bil še v inkubatorju - prva (to je pač prednost, če je babica v porodnišnici bila mamina soseda), ki ga je in spomnim se kako si ga ni upala pobožati, ker je bil tako drobcen. Videla sem ljubezen, ki se je takrat razvila za njenega "Mičkenega fantka".
Za konec še:
Draga mama,
G**** in A**** sem povedala, da te zdaj ne boli več trebušček in si odšla med zvezdice. T**** bo enako zgodbo povedala tudi M**** , ko bo dovolj star.
Vem, da smo bili v zadnjem času tečni in sitni, ker smo te stokrat na dan spraševali kako se počutiš. In vem, da si nas imela polno glavo zaradi tega. Niti približno si nisi mogla predstavljati kako nas je skrbelo in bilo strah, da bi že tako prehitro odšla.
Mobitel nosim še vedno s sabo v upanju, da boš poslala SMS s tvojimi standardnimi vprašanji :«Kako si? Kako so otroci?« Tako te pogrešamo, da boli. Pogrešamo tebe, ki si ležala na kavču in gledala italijansko televizijo, pogrešamo tvoj glasen smeh in tvoje razburjanje, če se nisi strinjala s kom od nas.
Ampak zdaj te ni več. Že misel, da nisi več v bolečinah naredi, da se s tatijem in Teo počutimo malo boljše, ne glede na to, kako nam je hudo. Vem, da bosta s časom žalost in bolečina, ki jo sedaj čutimo zbledeli in se bomo potem lahko skupaj smejali lepim spominom, ki si nam jih pomagala ustvarjati tudi ti.
In za konec še: za tatija pozdravi Frank Zappo, za T**** Freddy Mercuryja, zame pa Umberta Eca. Zate upam, da si sedaj brez bolečin, da tam kje si, si srečala teto I**** in spila kozarček viskija z Jim Morrisonom.
Pazi nase, mi se bomo že znašli!
No, pa se počutim malo boljše. Vsaj trenutno. Jutri bo spet nov dan, ko se bo treba spopadati s to žalostjo in jo tudi premagati. In tako še najbrž kakšno leto, dve ali tri.
Sprašujem se, če sem res naredila zanjo vse ali bi lahko še več - če je vedela, da smo jo imeli tako zelo radi in da smo bili z njo do čisto zadnjega trenutka in da je nikoli nebi pustili same.
< Sporočilo je popravil Nila20 -- 19.4.2016 1:14:18 >
|
Natisni
