ronja
|
ja, zgleda da smo si različni... Nisem mislila nič negativnega z tremi otroci- ampak vau tistim ki to zmorejo...
Ni bilo vzeto kot negativno , brez skrbi:).
Ja, različni smo. Moji mami recimo je nemogoče delat pod pritiskom. Ona veliko rajši začne veliiiko prej in potem v miru naredi do konca, vedno ima rezervo (razen pri zamujanju, če si zmenjen z njo, ampak to je druga zgodba;), pri delu je vedno imela rezervo. Sama daleč najboljše delam, ko mi teče voda v grlo. Ona takrat zapaničari in jo strah čisto ohromi. Jaz pa nimam njene discipline, da bi mi možgani dejansko začeli dobro delat že prej, preden dobim svoj adrenalin rush. Pa zato ni nobena slaba, samo različno se lotiva stvari, izpeljeva jih obe, torej je vse ok.
Isto je z otroki. Meni niso tako naporni kot komu drugemu. Malo mam srečo z njimi, da niso težki, malo je to, da smo si precej podobni, malo je krivo to, da uživam v precej dejavnostih, ki so otrokom všeč, itd... Malo sem pozabila, kako je bilo težko, ko nisem nič spala:D. Ampak roko na srce - če bi imela samo otroke in eno službo, kjer ne bi rabila popoldne in zvečer nič delat, ne bi bilo tako hudo.
Isto je s spanjem. Nekatere so izmozgane, če ne dobijo svojih 8 ur spanja. Jaz lahko zelo dolgo čisto veselo funkcioniram na minimumu. Sicer vsake toliko zbolim, samo nisem pa nesrečna ali čisto povožena vmes. Zato mi je to lažje.
Tudi nevem kako lahko daš vsem otrokom dovolj pozornosti; sploh ko so manjši.. Pri nas je kar pestro, oba živa, zahtevna, vse treba takoj, se res malo zamotita z igro, iz kota v kot, vedno nered, vsega se hitro naveličata, ta večji (3,5), samo sprašuje, ta manjši še ne (1,5), se že veselim, da bosta dva spraševala.. hjoj, ma saj bo..
Ja, to je vedno problem, seveda je težje pri večih, ker če hočeš dat vsakemu recimo 15 min na dan, da si samo njegov, je to pri treh 3/4 ure, ko moraš nekam dat druga dva:D. In če imaš očija na terenu in so vsi še majčkeni je to malo mission imposible:D. Ampak ko so večji, je lažje, obljubim!!! Daš dvema nekaj za delat in se vmes ukvarjaš s 3. Meni se zdi, da je najtežje nekje do 2 -2,5 let. Takrat hočejo vse takoj, nič dosti še ne razumejo, spomin majo ko zlate ribice (ti za trdno obljubijo, da bojo tiho, da uspavaš sestrico, pa čez pol minute pozabijo in te na ves glas nekaj vprašajo/začnejo pet/itd...) Tudi zamotijo se nekateri prav nič v tem času, nekateri pa zelo, to je ful odvisno od otroka...
Ampak kasneje je lažje! Ko bo mali star toliko kot tavelika, ti obljubim, da dobita svoje življenje nazaj! Ok, ne bosta mogla še zvečer v kino, če ne dobita varstva, ampak bo neprimerno boljše!!! Obljubim! Še 1 leto zdržita, pa bo 100% boljše!
Res je, da v družinah z 10 otroki se starši navadno ne ukvarjajo toliko z njimi kot v družinah z 1. Se pa ukvarjajo drug z drugim in včasih ne veš, kaj je boljše - odvisno od staršev in bratov/sester... Sama sicer nisem preveč navdušena nad tem, da bi bila samo servis za kuhat in prat, pa naj se med sabo vzgajajo, vendar mislim, da si vseeno dajo več kot si mislimo...
Enkrat mi je ena fajn punca rekla, kako so otroci, ki imajo 2 sorojenca prikrajšani za mamino pozornost, ker se mama ne more pretrgat, da bi bila z vsemi tremi hkrati, ko vsak nekaj drugega rabi. To je res. Mama ne more pohvalit tiste risbice, ki jo je dete narisalo v vrtcu, če ima drugi otrok drisko in mora na wc, 3. pa se na vsak način hoče dojit. Ampak - ko pridejo domov, 2. otrok bo že vmes olajšan, 3. bo mama dojila in pogledala slikico od prvega... takrat bojo pa VSI gledali slikico od prvega in pohvaljen ne bo 1x, ampak 3x! Tega dolgo nisem dojela, potem mi je pa enkrat kapnilo, ko sem poslušala svoji dve. Tamali se med seboj tako spodbujajo, kot sama ne bi nikoli imela živcev! Res! Znajo bit veliko bolj potrpežljivi in jim ni problem 10x pokazat, kako se gre čez neko oviro (ravno včeraj R. kazala S.)
Vse ima svoje + in - in zelo je odvisno, kako starši gledamo na to. Recimo: starši z več otroki so lahko tako zelo zmatrani, da svoje dece nikamor ne peljejo, ker jim enostavno ne znese. Čisto štekam. Lahko pa ti je dodatni motiv, da jih pelješ še večkrat: če imaš enega otroka, ga pelješ na stvari, primerne njegovi starosti in to je to. Če jih imaš več, vlačiš navadno ostaladva zraven, čeprav zadeva ni ciljno zanju. In se dostikrat zgodi, da tisti, za katerega to še ni ali ni več, bolj uživa kot ciljna publika;). Tako da lahko ista reč vpliva pozitivno ali pa negativno, odvisno od nas samih.
Pri nas sta za Prešernov dan recimo 2 od 3 zbolela in nista mogla it nikamor, ker sta imela zelo nalezljive norice. Takrat gremo sicer vedno v kako galerijo, muzej itd... In sem se dobila z mislijo: "A se sploh splača it/komplicirat samo za 1!" Isto je rekel samček, ko sem rekla, da greva sami:D. Blesave misli imamo vsi, ni pa treba, da določajo, kaj bomo delali:). Seveda sem potem šla samo z zlatolasko, ki je neizmerno uživala, ker sva šli sami in to na kup zadev, ki jih verjetno ne bi mogli vseh obrest, če bi bili v polni zasedbi.
Plus več otrok je to, da jim bolj zaupaš in malo več pustiš: da sami izberejo obleke, bolj jih spodbujaš oz. bolj jim pustiš samostojnost (ker otroci sami so navadno radi samostojni), kar je dobro zanje. Minus je to, da te včasih pa rabi več otrok hkrati. Res rabi, ne samo da nekaj težijo, ampak da jim je res hudo: ena je imela težek dan v šoli, drugi je ravnokar padel, tretja je bolna, recimo... V takih trenutkih je grozno, ker je zame izredno stresno, če ne morem pomagat otroku (sploh svojemu) v stiski.
Včasih pa tudi starši kompliciramo. Otroci ne rabijo vedno pol ure časa samo zase in si včasih želijo dirjat okoli z otroki. Drugič rabijo več, seveda. Ampak se mi zdi, da podcenjujemo tiste male reči. Recimo moji zlatolaski je neverjetno ogromno pomenilo to, da sem šla na morju vsak dan z njo do konca pomola in nazaj. Samo z njo. Na koncu pomola sva se usedli na en bet, jaz sem jo stisnila, ona mi je zapela pesmico in sva šli počasi nazaj. To ji je bilo ena najlepših stvari na morju. Pa ni bilo vse skup nič - 5 minut vsak večer (ki niso izvedljive pri 3 letniku, če očija ni, to je jasno, malega je treba gledat, ker bo našel eno sranje, da se bo uvalil not, če bo prilika;).
NIsem imela pojma, da ji to toliko pomeni, čeprav mi je povedala. Potem mi je enkrat rekla, da komaj čaka, da gremo spet na morje, zato da bova spet šli tako. Zato zdaj, če se le spomnim ali pa kadar ima kakšrnokoli krizo, greva sedet pod smreko na vrt. Samo midve, v tišini, poslušava, kako šelestijo iglice v vetru. Sredi zime sva šli na sneg, zvečer, tamala uživala na polno!
Tavelika rabi drugačno pozornost (in več le te), veliko več besed in verbalne komunikacije, veliko bolj rabi pohvalo in bolj rabi vsak dan. Zdaj je vedno bolj samozavestna in samostojna, ampak za to sva se morala trudit. Mala se lahko napolni za dalj časa in veliko bolj rabi svoj mir, ne zlomi se hitro, je zelo trdoživa, ampak bognedaj, da bi se zlomila, ker bi jo pa krpala zelo dolgo.
Mali rabi vsak dan določeno količino časa prebit v naročju, sicer je problem, rata tečen in jokav, tako pač je. Ni to ful grozno veliko, meni se sploh ne zdi ful crkljiv v primerjavi s puncama, ampak vse vzg. so rekle, da je, tako da mam očitno jaz narobe naravnan kompas:D. Vsi trije rabijo bolj samo zavedanje, da sem zraven, tudi če se ne ukvarjam prav z njimi.
In je res, da znajo bit nekateri edinci bolj naporni od mojih treh skupaj. Saj pravim, vem, da imam srečo:).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
