Solzice
|
Damjana, prav je,da si takšna kot si. Lepo si napisala, da čutiš, da moraš biti takšna.
Veš pa tudi, da pozabila nikoli ne boš. Otroka se ne da kar tako pozabiti.Ostanejo spomini, ki so boleči, manj boleči ... so pa spomini.
In kot si dejala: "Vsak drugače doživlja to bolečino." JA.Potrebno si je prisluhniti in si dovoliti izražati bolečino. Seveda tako,da ne škodimo sebi niti okolici.
Jaz pa na začetku, ko je Brina umrla nisem dojemala situacije.Tolažila sem vse okoli sebe in bila močna, pogumna pravzaprav sem se bolje držala kot moj partner.Nekaj tednov, mesecev ... potem pa je počilo.In začelo se je ... pa nikjer nikogar s podobno izkušnjo, nikjer nikogar, ki bi razumel mojo stisko ali mi vsaj povedal kako se žaluje, kaj je normalno, nobene literature, forumov itd... od moža sem zahtevala nemogoče.Da bi me razumel,da bi mi pomagal - pa niti sama nisem vedela kakšno pomoč si želim. Kar se mi je v danem trenutku zdelo prav, se mi je naslednji dan zrušilo v prah.Želela sem si ponovne zanositve.Takoj, zdaj ...samo, da bi smrt Brine potisnila nekam nazaj, proč...pa partner ni bil zato.In danes sem mu hvaležna, danes vem kako bi bilo narobe, če bi v tistem letu zanosila.Dal mi je vedeti, da je samo od mene odvisno kaj bom s to izkušnjo naredila, ali se bom borila, bom upala živeti naprej ...
Danes tudi vem, da je stal ob strani.In me čakal.Čakal, ker ni vedel kako se mi naj približa, kaj naj reče ... jaz pa nisem imela ne volje, ne moči,da bi mu prišla nasproti...zato toliko bolje poznam bolečino, odnose v družini ob smrti otroka. Lahko bi rekla, da sem danes hvaležna za to izkušnjo.
Vem, da mu je bilo hudo in da je trpel - na svoj način.
Tako sem se sprijaznila z izgubo in si v zavesti utrdila misel:" Pa saj imamo Brino. Živela je z nami in ob nas, pa čeprav ne dolgo."
In živi v naših srcih in mislih in risbicah njene sestrice, živi v spisih sina, ko mora opisati našo družino...
In potem je šlo na bolje. Pa včasih spet kriza in tako naprej...
Pa mi je uspelo - nam uspeva.
In danes ?
Živimo in cenimo vsak trenutek, ki ga lahko skupaj preživimo in se zahvaljujemo naši Brini za življenje, pa čeprav kratko a tako bogato in polno modrosti.
Petra*
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, hkrati pa sem potolažena, saj vidim, da nas čuva veliiiiiko naših 
.
je žaloval skupaj z mano. OGROMNO sva se pogovarjala, jokala, objemala, tolažila, delala stvari v spomin najinemu sinku... Ravno zato sva si hitro opomogla in zdaj crkljamo naše mavrično dete 
- tudi bolečino.
D.
