petea
|
IZVIRNO SPOROČILO: Izabelina naš ata je bil v zasebnem, cerkvenem domu in je krepko plačeval za oskrbo pa so ga previjali striktno na uro To pa meni ni ravno za šteti v dobro temu domu ... sploh ker bi glede na krovno organizacijo morali imeti še bolj poudarjen občutek za sočloveka in sočutje do ranljivejših ... In hkrati to ne pomeni, da pa je v javnih domovih še slabše - kaj pa, če pa so tam bolj človeški in znajo s previjanjem malo počakat, če vidijo, da je plenica še suha oz. da vseeno prej kot po urniku previjejo tistega, ki potrebuje novo plenico? (Nimam izkušenj z domovi in z negovanjem nepokretnih v njih, tako da ne bom ocenjevala.) Izabelina, zelo zelo velika razlika je, če nekoga domačega samo obiskuješ - ali doma ali v domu, ali samo občasno pomagaš pri njegovi negi v primerjati, da si sam negovalec za nekoga 24 ur na dan, dolge mesece, leta, sploh, ker se stanje negovancu praviloma samo še slabša, njegova nemoč, strah, jeza ... in izguba moči in razuma, spomina ... pa precej vpliva tudi na negovalca - tako fizično (dvigovanje uničuje telo), še bolj pa psihično - nimaš počitka, nimaš odmorov, nimaš miru, polni te strah, ko se stanje slabša. Dokler je človek še koliko toliko pri močeh in razumu, je zadeva še obvladljiva. Ko moraš skrbeti za nekoga brez prekinitev, to izčrpava. Pri najboljši volji tega praktično ne zmoreš, sploh na dolgi rok ne. Pa če si se še tako zaobljubil, si v končni fazi samo človek. Seveda pa, dokler je le mogoče, si večina ljudi želi ostati doma, med domačimi ter mislim, da si večina domačih tudi na vso moč prizadeva, da bi tako tudi ostalo. A ko ne gre več, je treba razumeti, da domovi za ostarele niso (več) hiralnice, ampak ustanova, kje usposobljeno osebje po svojih najboljših močeh opravlja svoje delo in veliko lažje neguje ostarele, kot jih lahko sami doma.
|