Anonimen
|
Vem, da nisem edina, ki se ji je to zgodilo. Poznam jih mnogo, tudi med vami so. Nesojene mamice. Ampak neglede na to, se vsakdan znova sprašujem zakaj? Saj odgovor vem, glava ve. Srce si pa zastavlja vprašanja. In boli. Bolj kot glava odgovarja zato, bolj srce sprašuje zakaj. Zakaj meni? Zakaj oba? Povsod in vsak mi pravi, da imam srečo, ker sem ju izgubila še preden sta se rodila da bi trpela. Zakaj le jaz v tem ne vidim sreče? Saj razumem, da je tako bolje, ampak zakaj to potem tako boli?
Prijateljice, ki so same izgubile otročka mi pravijo: je bolje tako. Ja saj vem, da je. Saj vem, da razumejo bolečino ob izgubi otroka. Vem, ampak njim je ob strani stal nekdo, ki jih je imel rad, ki je jokal z njimi in sta skupaj šla čez to. Jaz sem sama. In zato to boli še toliko bolj. Z mano nihče ne joče. Za najinima sončkoma jočem sama. Vsi me pomilujejo, a ne potrebujem pomilovanja. Samo nekoga, ki bi vedel kako je, ko ostaneš sam z bolečino, ki je nihče ne razume. Kako naj razume nekdo, ki ima dom in družino, bolečino in razočaranje nekoga, ki ga vsak dan čaka prazno stanovanje, ki niti dom ni. Kako naj razume nekdo, ki lahko objame otroka, ga poboža in mu reče, da ga ima rad bolečino nekoga, ki mu ni bilo dano videti, objeti pobožati svojega otroka in vendar ga je čutil, se ga je zavedal in ljubil?
Kako naj bom srečna, če vem, da sta nekje na drugi strani dve mali bitjeci, ki jima ni bilo usojeno biti. Dve mali bitjeci, ki mi jih ni bilo dano videti in objeti. Saj vem, da je bolje tako, toda kako naj pozabim, če pa sta bili del mene? Tako pričakovani in tako ljubljeni od prvega trenutka, ko sem se ju zavedla do danes. In za vedno.
Zakaj moram jokati sama? Kako pozabiti, kako preboleti? Kako se dvigniti, kako pobrati razbitine duše in srca? Bo sploh kdaj nehalo boleti?
Moji mali pikici, a vaju bom res srečala nekoč, nekje? Bili sta z mano, bili sta jaz. In jaz nisem nič več jaz, ampak sem še vedno del vaju, imata moje srce, danes in za vedno. Čeprav se bo nekoč morda rodil otrok, ki bo moj, a ta ne bo prvi. Vedve sta prvi in vedno bosta, vedno del mene in vedno ljubljeni in nikoli pozabljeni.
Saj vem, da to pisanje ne bo spremenilo ničesar, ampak pred enim letom sem izgubila prvo pikico. Imela se dom, moža in upanje na nov začetek.
Punce pogumno...
|