Anonimen
|
Pozdravljene!
Brala sem temo o želji po tretjem otroku in o nihanjih med "za in proti".
Sama sem malce v drugačni situaciji, ker sem namreč razdvojena in v dvomih kako naj se odločim v zvezi z drugim otrokom...
Doma imamo skoraj 4-letno krasno punčko. Bila je kot "po knjigi" - spala od prvega meseca dalje skoraj celo noč, jedla lepo na tri ure, lepo napredovala in bila res pridna. Tudi danes je tako. Z možem imava stalni službi, živimo v hiši in smo zadovoljni in srečni s svojim življenjem. Tamala je že itak tako velika, da ni nobenih težav, rada hodi v vrtec in skupaj se imamo super. Prvo leto sem govorila, da je to to, da ne bomo imeli več nobenega in bomo pač "veseli trio". Tudi sama sem edinka in češ, saj mi nič ne fali.
Hja, pa ni čisto tako... Pred časom me je začel najedati črviček, da bi čisto lahko imeli še enega in bi bili še srečnejši. Otroka bi imela drug drugega, predvsem, ko enkrat odrasteta. Začela sem se tega zavedati, ko smo lani doživeli velik šok, saj je ožji družinski član zbolel za rakom. Naenkrat se zavedaš minljivosti življenja in tega, da si naenkrat lahko sam. In če nimaš bratov ali sester nimaš nikogar več. In ravno zaradi te bolezni se po drugi strani strašno bojim imeti še enega... Kar take neumne misli mi blodijo, češ, kaj če otrok kaj zboli, kaj če se kaj groznega zgodi meni ali možu, kaj če.... Ko je zdaj tista mala punčka iz Hrvaške umrla, me je čisto strlo. Nisem mogla nehat mislit o tem in se bat, da se kaj takega ne zgodi mojemu otroku. Bojim se bolezni, bojim se vsega... Ne vem zakaj.
Po drugi strani pa sem kot razvajen otrok... Tako zelo me črviči, ker ne vem kako naj se odločim. Moj mož si zelo želi še enega in že itak je krasen z najino hčerko. Vse delo si deliva 50/50, in veliko se ukvarja z njo. Kje je potem težava, mi boste rekle. Ni je.... Počutim se razvajeno. A hkrati tako razdvojeno in v dvomih, ker vem, da mi bo nekoč žal, če se ne bom odločila za še enega.
Saj vem, da so vse to le trapaste misli, ampak resnično bi želela, da se javi katera, ki se je soočala s čim takim. Je katera med vami, ki je s tako brezveznimi in čudnimi dvomi kolebala za drugega otroka? Vsi ti strahovi so popolnoma brezvezni in mogoče rabim, da me nekdo brcne v rit in "mi da vetra".
No, lažje se počutim, da sem vsaj to povedala... Marsikdo sprašuje, kdaj bomo imeli še enega, nekatere prijateljice so že počasi drugič noseče.. Tudi sama nisem več najmlajša, saj sem že kar nekaj čez trideset. Enako mož. Butaste misli, saj vem... Želim si imeti še enega takega malega srčka kot je bila naša ta prva. A po drugi strani se tako težko odločam. Že prvič sem se nekako težko odločila in ko je uspelo v prvem poskusu sem bila grozno šokirana. Potem ob porodu pa kar naenkrat neznansko srečna in ne predstavljam si življenja brez hčerke. Verjamem, da bi bilo tudi v drugo tako, samo kako naj se znebim vseh strahov... Strahov pred nosečnostjo, pa če bi bil splav, pa če bi bila kakšna prirojena napaka, ali kakšna bolezen iz moje strani, ali težak porod, ali težki prvi meseci po porodu itd... Kako naj se znebim tega.
Hvala, da ste me brale, mogoče se res najde katera, ki je imela podobna čustva in res me zanima kako ste rešile. In že vnaprej hvala za vse nasvete.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
je pa hudič, če se to naseli v tebe, ker te blokira pri vsem. Strah je v glavi. Če si boš dovolila živeti v strahu, si boš zaprla milijon poti v življenju, tudi rojstvo drugega otroka, tudi brata/sestrico tvoji hčeri, kar pa totalno ni fer do nje in do tvojega moža. 
... 
