DaisyE
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen pozdravljene, na kratko, sem biološka mati trem zelo zaželjenim otrokom. In čeprav mi je marsikdo že povedal, da v določenem trenutku v sebi čutiš, da je to to in se posvetiš samo se otrokom, pri meni ni tako. V bistvu tudi leta po zadnjem porodu je moja želja po večji družini vedno močnejša. O tem se s partnerjem veliko pogovarjam, premlevam kaj, zakaj, kako. Takole včasih rečejo… več kot imaš, več lahko daš. Že kar nekaj časa sledim temu forumu in razmišljam o drugih možnostih. Moj je proti posvojitvi. Oziroma proti posvojitvi tujega otroka, o katerem v bistvu ne veš nič. Takoj bi pod našo streho sprejel otroke naših prijateljev, znancev, sorodnikov, če bi se pojavila ta potreba. Za vse ostalo pa je proti. Posvojil bi otroka, ki je imel normalno družino in imel nekaj smole v življenju (starši umrli), ne bi pa drugih. Hja, tule bosta težko prišla skozi. Realnost je pač nekoliko drugačna. Včasih veš, včasih ne veš v kakšni situaciji je bil otrok. Iz česa pa izvirajo njegovi pomisleki? Skrb s kakšno zgodovino prihaja otrok, kako je le-ta na njega vplivala in kaj to pomeni za vašo družino? Saj to se da razumet. Otrok zasvojene matere, ki je bil še pred porodom sam zasvojen, bo verjetno nosil trajne posledice, prav tako otrok, ki je bil zlorabljen – psihično, fizično ali oboje. Ampak to so stvari, ki jih navadno o otroku izveš in se na njih lahko pripraviš. Vsekakor je pa treba tudi o tem razmišljat, preden se odločiš. Ker to niso heci. In verjetno je fajn, da si vsaj prepričan, da boš tudi takemu otroku »nomatterwhat« lahko stal ob strani. Ker drugače boš samo še ena oseba v nizu vseh, ki so otroka zapustile, razočarale in izdale. To je pa verjetno zadnja izkušnja, ki bi jo tak otrok potreboval poleg vsega, kar je že dal skozi. Večna debata, poleg te, da si otroka 'ne bi kupil', ker je svet res pokvarjen in v strahu razmišljaš lahko - kaj pa če je otrok v resnici imel družino, a so ga ugrabili? Tole je razumljiva skrb. Mene osebno kar strese ob misli, da bi sodelovala pri čem podobnem, pa čeprav nevede. Zgodbe, ki jih na to temo prebereš so grozljive. Ampak – precej neracionalna skrb. Pri tako veliki stvari, kot je posvojitev, stvari ne urejaš na vrat na nos in ko se nečesa lotiš, zadeve tako in tako ne spelješ do konca, preden ti ni vse jasno in so izključeni tudi ti pomisleki. Navsezadnje, kako bi pa lahko živel sam s sabo, če bi bil del česa takega. Pravzaprav se ob takem pomisleku posvojitve sploh ne moreš lotiti. In pomisliš na to, da bi, če bi vsak pomagal svojemu bližnjemu, bil svet lepši.... Verjetno je na to pomislil marsikdo na tej strani... Sama na to gledam drugače - na to, da ima vsak otrok pravico do ljubečih staršev. Zadnje dni prebiram o rejništvu. Žalostne zgodbe, vprašaj, kako lahko otroka sprejmeš v družino in si obvezan vzdrževat stike s primarno družino s ciljem otroka vrniti v to okolje, če potem mogoče s prve roke vidiš, da to zanj ni primerno mesto. In ko vidiš, da je rejnikov bistveno več kot rejencev, tako da vprašanje, če otroka sploh kdaj dočakaš. Ko bi se vsi ti dvomi dali poenostaviti tako, kot mi sin pravi "gremo v sirotišnico, vzamemo par otrok in smo skupaj veseli". Bi bilo fajn, ja, če bi bilo tako enostavno. In včasih si mislim, da bi moralo biti tako. J O rejništvu si lahko več prebereš na strani MDDSZ: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/rejnistvo/. Kolikor sem gledala, imaš prav, je res več rejnikov kot rejencev, ampak po drugi strani se mi pa zdi, da so potrebe po rejnikih, predvsem takih s srcem, velike. Je pa rejništvo povsem specifična situacija tako za rejnika, njegovo družino in rejenca in je po moje ne gre jemati zlahka. Rejništvo naj bi bila začasna rešitev – živeti moraš z dejstvom, da je glavni cilj pomoč matični družini, da se bo otrok lahko enkrat tja vrnil. In otroci, ki so v SLO v rejništvu, so navadno otroci, ki so dali skozi že veliko hudega – preveč hudega. In s sabo prinesejo vse svoje posebnosti in travme. Problem naše države je tudi ta, da rejnikom po moje ne nudi zadostne strokovne podpore, kako s takim otrokom delati in kaj takšen otrok potrebuje. In po moje so rejniki prevečkrat prepuščeni sami sebi, lastni iznajdljivosti, angažmaju in vztrajnosti. Hkrati z otrokom pa neposredno ali posredno v družino sprejmeš še njegove starše. In ti so lahko takšni ali drugačni. In eno je, da se ti z otrokom pogovarjaš o vseh možnih situacijah, ki so pripeljale do tega, da je ostal brez staršev, nekaj povsem drugega pa je, ko gledaš, kako nekdo neustrezno ravna z njim, ima nanj uničujoč vpliv, ali pa ga na redni bazi zavrača in ga kljub dogovorom, preprosto ni iz meseca v mesec. In vsak mesec je isto, samo izgovori se spreminjajo. Otrok pa čaka. In glede tega ne moreš nič, pa čeprav je želja vsakega starša biološkega ali »krušnega«, da bi otroka zaščitil. V bistvu še sama ne vem. Rada imam svoje otroke, a čutim, da je pri nas prostora še za koga. Brez izjav v stilu "pa nabavi psa"... Vesela bi bila vsake izkušnje, mnenja, namiga, kako ste se ve odločale v teh primerih. In kako rejništvo v resnici zgleda? Hvala. Upam, da se ti bo oglasil kakšen rejnik, ki bo znal iz prve roke povedat, kakšna je rejniška realnost. Bi tudi mene zanimalo. Čeprav ne vem ali bi sploh imela dovolj poguma, da bi se v tole podala. Poguma, živcev, širine, strpnosti in še marsičesa, kar po mojem mnenju potrebuje en dober rejnik, ki lahko enemu otroku naredi veliko, veliko dobrega, če zna k temu ustrezno pristopiti. Pa še ena oddaja http://tvslo.si/predvajaj/tednik/ava2.153301433/#ava2.153940718;; sicer je nisem poslušala, ampak menda govori o dobrih in slabih straneh rejništva. Pa srečno.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|