ronja
|
ne bo popolnoma nič slabša kot tiste od njegovih kolegov z npr. psihologije. Točno to me skrbi... Težko si namreč predstavljam, da bo nekdo delal dobro statistiko, če pa še ankete ne zna sestavit brez precej napak - je namreč povezano... Zastavljena je čisto ok (to je verjetno bolj mentorjevo delo - da določi temo), povezava med vero, številom otrok in zadovoljstvom v odnosu zna bit čisto zanimiva - tudi ne mislim, da je treba študirat samo to, kar bo prineslo direktno korist, sploh ne. Samo izvedba pa šepa: zato, ker kot ste se lahko že na tej temi prepričali, je veliko ateistov "odustalo" od nje, med drugim ravno tisti, ki imajo veliko otrok, pa se niso zanje odločili zaradi vere, ker ne upošteva, da ima lakho na število otrok in zadovoljstvo vpliv tudi kaka druga vera, to oboje pa lahko prinese zelooo zavajujoče statistike. In pa ker so ponekod čisto blesave napake (ni dovolj odgovorov ali pa niso pravi - te napake smo tu navedle). Lahko da je Janez naredil to kot mušter, da ga preveri in ga bo popravil, potem super. Frupka, ne ne seksava skoz, ker sva zmatrana in ker imava 3 male otroke, od katerih se v polovici primerov vsaj en zbudi , nad čemer sva se že večkrat pritoževala, jaz tudi tu gor;). Nič bat;). Poljubljava pa se, ja, ker to lahko delaš tudi, ko so otroci budni, kaj več pa navadno ne... Nisem vedela, da naj bi bilo to nenavadno, po odgovorih na tej temi bi sploh rekla, da ni nenavadno, ampak precej normalno . Kar se pa najinega odnosa tiče: popolnosti ni, nama gre pa po moje čisto dobro zaenkrat. Ja, ga imam rada in mislim, da on mene tudi. Nimam razloga, da mu ne bi verjela. Veš, ko daš skupaj čez 3 hudo rizične nosečnosti, 2 spontana splava, da ti rečejo, da bo tvoj otroku umrl, ko si skup v hudi prometni nesreči in se ti drugi ne oglasi, ko sta vsak posebej par tednov v bolnici in ne veš, a bo vse ok in boš hodil ali ne, ko zdravniki rečejo, da se lahko poslovi/š od svojega najljubšega športa ki ti ful pomeni, ko si skup v raznoraznih čudnih okoliščinah, na potovanjih, humanitarnih akcijah, ko si bereta diplomi in skup študirata za izpite... ma, takrat se ne sekiraš več toliko za male malenkosti. Že poveš, da ti gre na živce, jasno, tudi znoriš kdaj , samo ni pa več tistega - jaz bom kr šla, kako je lahko tak itd... Ker veš, da te ma rad, ker drug drugega cže kar dobro poznaš in si zaupaš. In to je to, kar šteje. ko slišiš, kako se obrača ključ v ključavnici in veš, da je mel slab dan in rabi objem ali pa veš, da je ves na spidu in mu samo poturiš vse otroke in se flikneš nekam... Ni treba, da je popolno, "good enough will do" . Sicer pa lepo, da ti je toplo pri srcu, ko vidiš, da so drugi srečni. Meni je tudi vedno to fajn videt .
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|