ronja
|
Prosim brez zamere, ne želim se vtikati v vajino odločitev, ampak moram povedati, da se mi nikoli ni zdelo ravno "pametno", da imajo otroci dva doma. Sploh če gre za tako kratek čas, pol meseca. Tippi, mogoče se na daleč to sliši čudno in sem že velikokrat slišala, da to ni dobro za otroke. Vendar pa poznam par primerov, ki imajo to deljeno skrbništvo in jim res super laufa - poznam otroke, se vidi, da so veseli, zadovoljni,... skratka boljše kot v večini ločenih družin. V eni od teh družin so celo pol tedna pri enem, pol pri drugem. Oba imata nova partnerja, pa je vse ok. Res je, da je to lahko posledica tega, da so starši, ki se odločijo za deljeno skrbništvo, bolj skulirani, se ne kregajo toliko itd... Ampak očitno otroke sama menjava doma ne moti toliko. Ne vem, ne govorim iz lastnih izušenj (hvalabogu) Sicer pa smo mame navadno en mičken zaščitniške do svojih otrok in res se velikokrat zgodijo stvari takrat, ko nismo zraven, nakar se lahko potem kakšna začne spraševat, a je to naključje ali pa kdo drug slabše skrbi za otroke. (recimo mi smo šli do zdaj 3x z otroci na urgenco, od tega 3x ko so jih mele babice in dedki . Pa vem, da lepo skrbijo zanje, samo pač se jim hitreje kaj zgodi, ker jih ne poznajo tako dobro kot midva.) Če so otroci starejši od 12 let, se tako sami odločajo, pri kom bojo. Če so mlajši, potem je malo bolj komplicirano. Mogoče se najprej z bivšo zmenita, kaj ti očita, mogoče se rabi samo pomirit - da ji daš vedet, da skrbiš za otroke, da ti ni vseeno, da njenih očitkov ne jemlješ kot kar nekaj, ampak se zamisliš, če je kaj resnice na tem (enako kot če bi še živela skupaj - ti verjetno ne bi bilo vseeno, če misli, da ne skrbiš dobro, ne?), da je ne bo skrbelo. Če to ne bo dovolj, lahko vprašaš na csdju, kako in kaj.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|