cebelica_m
|
S fantom sva skupaj 4 leta, spoznala sva se v kraju, kjer sva oba študirala. Jaz sem si želela nazaj v rojstni kraj po končanem študiju, ker mi mesto v katerem sem študirala ni bilo všeč. Fant pa je tudi prišel od drugod. Po končanem študiju je dobil službo in se ni želel vračat domov. Ko sem se želela preselit nazaj domov, ker imam tam tudi večje možnosti za zaposlitev in imam prijatelje in socialno mrežo, me je prepričal, da sem ostala z njim. Hkrati pa je dal vedeti, da če grem domov, nima upanja, da bova ostala skupaj. Ker sem ga in ga še ljubim, sem ostala z njim, šla naprej študirat, tudi delo dobila, vendar mene je vedno bolj razžirala misel, da se žrtvujem za to vezo in vedno samo jaz prilagajam, nič pa ne počnem kar me veseli. V rojstnem kraju sem namreč vse pustila, šport ki mi je dajal energijo, prijatelje, družino... In tako sem vedno globje tonila, tako daleč, da sem čisto razdražljiva in tudi zbolela sem na želodcu. Tako sem prišla do spoznanja, da tako več ne gre naprej, da nekaj moram narediti zase. Končala sem študij in iščem službo v bližini doma. Zdaj se je tudi sam malo zmehčal in rekel, da ko dobim službo, jo bo tudi on začel iskati in da se bova skupaj preselila. Vse skupaj se mi je tako zamerilo, vedno sem gledala, da sem naredila kar si je on želel, da je bil srečen, tako sem bila tudi vzgojena, da moram gledat na druge ljudi, hkrati pa sem pozabljala nase in se tako čisto izgubila, zdaj niti ne vem več kaj si želim. Zadnje čase imam izbruhe jeze in sva se pogovorila. Prišla sva do zaključka, da sva si zelo različna. On je optimist, včasih si prav zatiska oči, da nebi videl resnice, jaz zaradi težkega otroštva realist. V ničemer se ne strinjava, ko kaj rečem, on vedno razmišlja ravno obratno. Ne da se mu poslušati, živi v svojem rožnatem svetu in moram priznati da mu odlično uspeva, ker on je res srečen in zadovoljen, vedno si naredi tako, da mu je prav. Ko si kaj jaz zaželim in njemu ni za to, pa si vzame čas, da me prepriča. To sem se šele zdaj začela zavedati, da v bistvu manipulira z mano. Kot oseba je zelo dober in skrben človek. Tudi čustven, vendar če želiš pri njemu kaj dosečti terja hud napor, ker se ga ne da premaknit z lepa. Npr. jaz rada potujem, on pa je rekel, da si želi. Tako se mi je ponudila priložnost za potovanje in sem mu predlagala, da gre zraven ni hotel, pa sva se pogovarjala par dni in je vztrajal na svojem. Potem sem pa poklicala prijateljico, če bi šla zraven in ko je to slišal, je rekel, da hoče jit on. In vse pri nama tako poteka. Ko pa si on kaj zaželi, pa uredi vse takoj in tako, da grem zraven, tudi če mi ni všeč. Počutim se tako nemočno, čisto sem izgubila svoj jaz. Vse je pripeljalo tako daleč, da sem se odločila za psihoterapijo, sama si ne znam več pomagat. Ljubim ga, tudi on mene, včasih sem bila usmerjena k ciljem, tudi lepo sem se imela ko sem bila sama, ampak on je prvi, s katerim se nekako vidim, tudi želim si ostati z njim, vendar če bom videla, da so najine razlike nepremostlive, bom šla svojo pot.
Zdaj pa me zanima vaše mnenje. Kakšne so vaše izkušnje, ste si s partnerjem različni? Kako premagujete različnost? Vsakega mnenja bom vesela 
|
Natisni
) in vsak stavek sem morala premislit preden sem ga rekla, ni šans da bi bleknila, ker bi ziher zafurala 
podobno je z vedenjskimi vzorci - zahteva veliko truda, samo imho je vredno. ker popraviš nekaj na boljše. to je vedno vredno truda. samo to je življenska filozofija ali prepričanje - in za veliko ljudi je to "preveč dela" (lenoba), včasih preboleče.. samo če tega ni, potem je pa življenje na dosti nižjem nivoju, ni duhovne rasti. 
