ronja
|
Tut kar tako . Jokam, se smejem, se jezim, sem tečna, sem utrujena, renčim, tulim, vse .
Sem pa bila v nosečnosti bolj občutljiva na slike malih dojenčkov, to ej pa res;). Še zdaj pa mi gre na jok že recimo če pomislim na to, da nekateri ljudje ne morejo domov k družini, ker morajo delat daleč ali da morajo it mame delat, ko je dojenček še čisto mali... Ali da jim nimajo dat kaj za jest ali da ni vode... Sem vesela, da vse to imamo, se mi pa ne zdi fer.
Mojidve sta isti, onidve jokata že ko bambi pade na ledu (dlje še nismo prišli, ne upam ), to je tudi glavni razlog, da ju še nisva peljala v kino - ker še nisva našla ene res zelo "pujsa pepa - style" risanke, kjer se NIČ hudega ne bi zgodilo... Že doma ko smo probali kaj gledat, vsaka zarine glavo v eno naročje, čim se pojavi kaka malo bolj grozna glasba, pa se še nič hudega ne zgodi... Smo občutljivčke;).
Pesmi so imele pa včasih večji vpliv, ker zdaj redko uspem poslušat radio tako, da lahko dejansko mislim na vsebino pesmi... Enostavno ga preglasijo;). Sem pa zadnjič divje plesala po kuhinji, ko je bila ena meni zelo ljuba pesem in sta me tamali gledali ko da sem z lune padla . No, tamala se mi je potem pridružila, taveliki pa ni bilo čist jasno;).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
ampak jokala pa nisem, no 
