Anonimen
|
Naj opišem našo situacijo, ki ni ravno rožnata. Čez nekaj mesecev pričakujeva najinega prvega novorojenčka, ki se ga že zelo veseliva. Živiva v stanovanju z balkonom in malo atrija. Že dobro leto imava mačka- cepljenega, zdravega; včasih je muhast- potrebuje svoj mir, večinoma pa je priden, carkljiv. Maček je ves čas v stanovanju in tako bi tudi ostalo, kajti na atrij ne sme zaradi sosedov. Do malih otrok je distanciran- jih pride samo pogledati, do velikih otrok, ki ga dražijo, vlečejo za rep, pa reagira vsakič drugače- včasih se posti, včasih praska, nasilno odreagira- nato pobegne, se skrije. Za mačka dobro skrbiva- ima redne obroke hrane, veterinarsko oskrbo, igro, carkljanje, je na toplem(zima)/hladnem(poletje), z nama je šel na počitnice... Je čist, pridno hodi na wc, le njegove dlake so povsod. Jaz sem na mačka zelo navezana(v času velike krize po SS v prejšnji nosečnosti sem v njem iskala oporo), mož pa si zaradi dlak- svobode živali- združljivosti z novorojenčkom- higiene njega ne predstavlja več v najinem domu, ko bom rodila. To me je tako potrlo, da sem že nekaj časa zelo žalostna, nervozna, ko pomislim, da mora iti, čutim močno stisko, žalost. Velikokrat se spreva samo zaradi tega. Upala sem, da ga bom lahko dala k svojim staršem(ki jim zelo zaupam), kjer bi bil večina časa v moji bivši sobi(zaradi psa, ki je že pri hiši; ven ne more, ker je hiša na zelo prometni ulici), vendar bi bilo zanj optimalno poskrbljeno- redni obroki hrane, ljubezen, veterinarska oskrba,... le prostora bi imel malo in dodatno bi obremenila moje. Moji se nekako ne strinjajo, ne vrjamem, da jih bom prepričala drugače, tako da sem nekako skoraj že prisiljena v planB, ki mi ni všeč, zelo me skrbi, ampak ne najdem druge rešitve. PlanB je, da gre maček na vas k moji tašči(od tam je prišel)- tam bi imel svobodo, bil bi daleč stran od prometne ceste, drugače bi bil prepuščen sami sebi. Dala bi ga v "klan" potepuških mačkov, ki jim tašča občasno da hrano- večinoma si jo morajo iskati kar sami, vsi so pretepeni-poškodovani, za veterinarja ni poskrbljeno, razmnožujejo se brez nadzora(najin je kastriran), nihče jih ne carklja, vsem so odveč, nimajo tople postelje, ljubezni,... Če bo šel še komu preveč na živce, ga bo odstrelil, kot grozijo za druge. Ne predstavljam si tega najinega "razvajenca" tam v zimi, na mrazu- že zdaj se mi trga srce. Tašča bi najinega mucka sprejela nazaj, jaz pa ga nikakor ne morem spakirati, dati tja. Vem, da sem morda čudna, ampak ne zberem moči, zame je to velik stres. Da bi ga dala komu, preko oglasa, ki ga ne poznam... kdo pa bo vzel ravno najinega mačka v časih, ko mačkov za posvojitev kar mrgoli, ko so zavetišča polna? Za potencialnega posvojitelja bi si želela, da mu nudi vse, kar mu nudiva midva, pa morda še velik vrt, za prosto gibanje, ki ni v bližini prometne ceste, da ne bi pristal pod avtom. V tem trenutku si želim nekaj spodbudnih besed. Da mi napišete, kako naj ravnam naprej... kaj je prav in kaj ni... izgubljam razum. Vrjetno ga bom morala oddati- toda kam? Kaj naj naredim? Kako se naj poslovim od njega, da mi bo lažje? Naj se že enkrat konča ta mora- ko ga gledam, kako uživa pri nama in ko pomislim, kam bi ga dala, se mi para srce. Prosim za pomoč!
|