hedviga
|
IZVIRNO SPOROČILO: MioBambino
Kot otrok v koloniji sem imela veliko domotožje, kasneje pa sem bila dolga leta vzgojiteljica v koloniji tudi sama.
Tako, da imam izkušnje iz obeh strani.
Vem, kako težko sem kot otrok čakala pošto od staršev(še pred časom mobilnih telefonov), pa čeprav sem vedno potem jokala. Ko je vzgojiteljica prinesla pošto, sem bila vedno v prvi vrsti, če je kaj zame. Rada sem imela, da so mi napisali, kaj delajo, kje so, da mislijo name. Neosebnih verzov in fraz ne maram še danes. Včasih sem dobila celo pismo. Ati se je potrudil in mi že nekaj dni pred kolonijo napisal kartico, da sem jo dobila že drugi dan, ko smo prišli na morje(hodi nekaj časa). Otroci imajo radi iskrenost, zato sem bila vesela na poseben način tudi, ko so mi napisali, da me pogrešajo. Huje bi bilo, če me ne bi.
Kot vzgojiteljica pa nikoli nisem imela že napisane pošte s sabo. Tega nismo prakticirali. Kar je prišlo od pošte, je prišlo. Še zdaj se spominjam žarečih oči otrok, ko sem delila pošto. Enkrat sem imela skupino otrok iz socialno šibkih skupin in vsak dan so pričakovali kartice, pa so te prišle zelo redko- sem potem zato uvedla igrico skriti prijatelj(na skrivaj so si pisali pošto med sabo-na koncu so ugotavljali, kdo je komu pošiljal), pa jim je bilo lažje.
Zakaj bi pisali otroku kartice že v naprej, mi ni jasno. A nimajo poštnega nabiralnika, ali kaj? Vsaka stavba bi ga naj imela.
Jaz nevem, če bi se šla to. Bo otrok hitro pogruntal, mu bo nezanimivo, počutil se bo izdanega.
Daj kakšno kartico vzgojiteljici, da ne bo otrok izstopal preveč, ostalo pa mu pošlji po navadni pošti, bo bolj zabavno.
JAz se pa s tem popolnoma strinjam, pa tudi izkušnje imam podobne!
Že 30 let je minilo ampak se še danes spominjam pisem ki sem jih dobila od doma, vem kako so izgledala, kaj je pisalo in tudi jaz sem vsakič jokala...
Nekako brezosebno se mi zdi pisat nekaj v naprej saj res ne veš kaj bi napisal, v pismu ali kartici bi morala biti čustva, resnično pogrešanje, resnični dogodki...
Kaj vem mogoče so se res časi spremenili.. Vsekakor pa mora dobiti vsaj nekaj, stik z družino v koloniji je za otroka zaklad!
_____________________________
Špelca in Mihec 9.2.2009
|
Natisni
. Od takrat naprej so prepovedali kakršnekoli kartice. In res, od takrat dalje ni več problemov (niti s tem, danekdo dobi vsak dan novo, drugi pa mogoče eno). kakorkoli že, imejte vendarle v mislih, da gre za otroka in mu pišite čisto vsakdanje stvari, nikakor pa ne kakšo takšno traparijo.
Ampak da napišeš, da včeraj se je pa muca na preprogo polulala, pa da je babica vprašala kako je v koloniji, pa take zadeve, da dedi dela ptišjo hišico zanj itd itd...... no pomoje tudi da ga pogrešamo, pa take zadeve v mejah normale... Vem, da je bilo meni to nekaj najlepšega ko sem sama brala, da sem videla da so še tam. 
