Anonimen
|
Vem, da je to moja odločitev, toda rada bi slišala še kakšno mnenje.
Spoznala sva se pri rosnih 20 letih in se NORO zaljubila, bila je res neverjetna zaljubljenost, z metljučki in rožicami in strastjo in oboževanje. Ah kako zelo sva se oboževala. Po enem letu teh občutkov, ko sem bila prepričana, da je to tisto pravo, sem zanosila.Načrtno. In takrat se je začelo. Počasi sem spregledala, da je bilo vso to oboževanje iz njegove strani zaradi spolnosti in to mu je najbolj pomembno. Ker je bila nosečnost na začetku problematična, bila sem zelo utrujena in nisem imela volje za seks, se je počasi začel kazati njegov pravi obraz. Ni bilo več strasti, objemov, naklonjenosti. Meni je najbolj pomembno da čutim, da sem ljubljena, da me nekdo obožuje, carta, stiska, v glavnem, da sem nekomu pomembna in to želim tudi vrniti partnerju. On pa ni želel, ni želel cartanja, nežnosti, češ da si potem želi seksat. Sej sva seksala, pač ne več vsak dan. Ko se je rodil otrok je postal je bolj odmaknjen, ker je bil dojenček jokav, slabo je spal, sem bila tudi jaz na koncu z živci od njega pa nobene podpore, malo pomoči, samo svoje stvari, svojih miljon hobijev, na naju pa je kar pozabil. Tako je trajalo še par let. Saj so bili svetli trenutki, po pogovorih je nekaj časa bilj boj pozoren, toda nikoli ga ni prav zanimalo kaj si mislim, kako se počutim. Potem je počilo, prosila sem ga naj gre, ker tako ne morem, toda otrokove solze so mi postavile vprašanje ali sem prirpavljena razbiti družino, mirno družino. Pred otrokom se nikoli nisva kregala, vedno smo se imeli lepo skupaj, kot starša ****ncionirava dobro, se vzpodbujava, se trudiva, da sva usklajena, sedaj ko je otrok večji je tudi njegov interes biti z njim večji. Velikokrat reče, da onadva kam gresta, name kar pozabi. No in potem sem se odločila, da ga prosim, da pride nazaj. In pogovori pozno v noč so prinesli rešitve, najina zveza je spet zacvetela, spet sem čutila metuljčke, on se je zelo trudil, da mi je pokazal da vidi, da sem tukaj, mi poklonil nežnost in najina spolnost je zaživela. Tako sem bila srečna, skupaj smo se imeli res čudovito, preteklost sem pustila za seboj. Potem pa spet padec, čez noč sva spet postala samo sostanovalca, ki se tu in tam dasta dol. On je spet postal hladen, izkorišča mojo naklonjenost in pripravljenost potrudit se, da zveza uspe, ne gre mi naproti, je siten, čuden, odsoten. In res se sprašujem, če bom našla energijo, da greš še enkrat čez to. Pogovarjati se noče, pravi, da ni nič, ampak meni je. Boli me, ne želim si tega, želim si imeti in dati čustveno naklonjenost, nežnost, ljubezen. Amapk ne tako, da ga moram vsak mesec znova na to opominjati in prositi, da naj me ljubi. Saj kaže, da sploh ne ve kaj pomeni ljubiti nekoga drugega kot sebe.
Upam, da nisem preveč zakomplicirala. Zanima me vaše mnenje...ali je se vredno potruditi, truditi za družino, ali preprosto idi naprej, iskat nekoga, ki bo znal v enaki meri vračat ljubezen in čustva.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
