Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: picola1
Kerensa, bom za izhodišče vzela kar tvoje razmišljanje, upam, da ne zameriš, nič osebnega...
Nimam česa zameriti. Svoje mnenje sem javno napisala in za njim stojim.
Kaj menite vi o tem? A je socialna država res tak luksuz al bi tako moralo bit povsod in je to dejansko nekaj normalnega?
Lahko naredim primerjavo sebe pred npr. 10-15 leti in sebe danes, pa bo mogoče še najbolj razumljivo, zakaj razmišljam, kakor razmišljam.
Kot otrok (in najstnica) sem živela v popolnoma neurejenih družinskih razmerah in tudi v okolju, kateremu se menda reče "socialno dno". Zgodilo se je, da doma nismo imeli elektrike (so jo odklopili), ker je šel denar za alkohol (ne mojega, da ne bo pomote  ). Sredi mesta, v urejenem blokovskem naselju, sem si morala sredi zime, v stanovanju, kjer je bila komaj kakšna stopinja nad ničlo, na roke v mrzli vodi prati svoje kavbojke, če sem hotela naslednji dan za v šolo obleči kaj čistega - sušit sem jih nesla pa v blokovsko klet, kjer je bilo topleje, kakor v našem stanovanju. Šolskih učbenikov ne bi imela, če mi jih ne bi zrihtala mama ene od sošolk, ki je delala v knjigarni.
In ko odraščaš v takšnem okolju, se, če že ne zaradi česa drugega, pa po sili razmer dokaj hitro navadiš, da, kot prvo, vzameš vse, kar je zastonj (zato imam še danes rada degustacije v shopping centrih ), kot drugo pa te vzgojijo, da mora revežem pomagati država oz. nekdo, ki ima. Kdor bi ti lahko pomagal, pa ti ne, je pač prasec.
Po takšnem otroštvu sem, menda dokaj logično, "padla" tudi v takšen zakon. A v tem zakonu se mi je rodil otrok in takrat se nagon po preživetju lepo sovpade s prej omenjenim. Ciganka vseeno nisem, da bi sedela na Prešernovem trgu in prosjačila, zato je pač sledila država oz. CSD. Ker od g. Bivšega z materialnega vidika ni bilo nič (razen tega, da je zapravil, kar smo imeli, za svoje avtomobile - ja, v množini jih je "potreboval"  ), sem si uredila vse možne socialne prejemke (OD, DSP, IDSP, kasneje takšni in drugačni regresi, Karitasi, RK), istočasno pa sem se, kadar je bilo le možno, preko tujih napotnic švercala na Študentskih servisih in delala. In ajde - smo vsi preživeli in bili zdravi. Celo marsikaj smo si lahko privoščili. Tudi dopust v Portorožu (pa se ve, da je Portorož najdražji kraj za letno dopustovanje v Sloveniji).
V nekaj letih mi je, poleg g. Bivšega samega, takšen način življenja zrasel vrh glave - in sem šla. Najprej stalna služba, potem g. Bivšega na čevelj, otroka s sabo, selitev v najem, nova zveza in nov družinski član. In počasi, ampak res počasi, se je z leti moje življenje začelo urejati. Z vseh vidikov, ne samo s finančnega.
Ko se je moj g. Mož redno zaposlil, je šla polovica (če ne celo več) prej omenjenih ugodnosti prav lepo v maloro. In jasno, da se je na družinskem budžetu nekaj sto € zelo poznalo. In jasno, da mi ni bilo prav. In jasno, da sem bentila čez "grdo" zakonodajo, ki ne omogoča, da si zaposlen (plačuješ davke) in istočasno še na lepe oči prejemaš denar od države. Če bi me takrat vprašala, bi ti rekla, da je recimo DSP poleg plače pač nekakšno nadomestilo DDV-ja, ki ga plačaš na vsako žemljo, pa če si zaposlen ali ne. Nekakšno nadomestilo razlike med brutto in netto plačo. Nekakšna pomoč pri plačilu dohodnine. Ampak naj sem še tako ropotala, zakona pač nisem spremenila in sem se morala slej ko prej sprijazniti. Glede na današnjo zakonodajo (od 1.1.'12 dalje) pa sploh.
V vseh teh letih, ko se je moje razmišljanje spremenilo, pa sem prišla do drugačnega mnenja. Najbrž dejanskega, pa čeprav ni najlepše.
Za otroka se odločita starša (no, realno gledano najmanj eden od njiju ), zato sta, v prvi vrsti, zanj dolžna poskrbeti onadva. S finančno-materialnega vidika, seveda. Če si otroka s tega vidika ne moreš privoščiti, ga pač ne imej - as simple as that. Si davkoplačevalec in s svojim delom vzdržuješ državo (ne glede na to, ali si v gospodarstvu ali v javni upravi, da ne bo pomote). Ker ne boš večno živel, je fajn, če narediš še kakšnega bodočega davkoplačevalca. Da ta bodoči davkoplačevalec ne bo finančno breme države, zanj pač skrbiš ti, ne država. Če zanj namreč skrbi država, si gre s svojo finančno pomočjo do polnoletnosti tga bodočega davkoplačevalca v minus - potem, ko se pa le ta zaposli, pa s svojim delom samo odplačuje stroške, ki jih je imela z njim država do takrat. In do njegove penzije je država ravno lepo na nuli (če). Da to, dolgoročno gledano, ne zdrži vode, je jasno.
In zato smo najbrž tukaj, kjer (danes) smo. Najprej visoki otroški dodatki (za 2 otroka, ki naj bi bila slovensko povprečje, je max. OD po zdajšnji zakonodaji cca. 1/3 minimalne plače). DSP za dva mladoletna otroka znaša tudi približno toliko. IDSP se da po novem dobiti vsak mesec, ne več samo 1x letno - razlogov, zaradi katerih lahko zaprosiš zanjo, je malo morje (od stanjšanja stekelc na očalih do nakupa novega pralnega stroja, pa nihče ne pride pogledat, ali kakšnega že imaš ali ne - enostavno verjamejo na besedo, da ga nimaš). Ko imaš DSP, v šoli ne plačaš ne malice, ne kosila za ta dva otroka. Vsako leto ju, če ne kje drugje, pa preko ZPMS, zastonj pošlješ na morje za najmanj 10 dni. Za njuna oblačila ne daš niti centa, saj te lepo zalagata Karitas in RK. V šolah in vrtcih je že toliko brezplačnih interesnih dejavnosti, da ti otroka ni treba vpisovati (in plačevati) nikamor v klube. Karitas ti da bon za nakup delovnih zvezkov in zastonj zvezke, učbenike imaš zastonj v učbeniških skladih. Vozovnice za avtobus so subvencionirane tudi do 50% - za 17€ se cel mesec neomejeno voziš po celi Ljubljani, recimo. Kolo za 5€ dobiš na javni dražbi ali na bolšjem sejmu, avtomobile podarjajo (resno!) na podarim.si. Zastonj je pohištvo, zastonj so kuhinjski elementi - v humanitarnih organizacijah ali na Bolhi. Domačo žival zastonj dobiš v zavetišču ali preko oglasa, katerih je polno. Zastonj živiš pri starših v mansardi - njihova generacija vseh teh ugodnosti še ni imela in so za to, kar danes imajo, dejansko delali, mladina pa to pridno uporablja. Ker so prispevki za zaposlitve nenormalno visoki, ni težko najti delodajalca, ki te bo zaposlil na črno - in imaš neobdavčen denar, s katerim še kaj priigraš na Lotu ali v casino-ju (tudi neobdavčeno, dokler govorimo o majhnih vsotah do 300€) in si svoj dobiček še povečaš. Ko greš k zdravniku, logično pričakuješ, da ga ne boš plačal - ker zakon pravi, da je zastonj vse, kar je potrebno za ohranitev zdravja ali življenja. Za otroke, bodoče davkoplačevalce, pa sploh - Bog ne daj, da bodoči davkoplačevalec umre, preden prinese državi kaj dobička. Da bi v šoli plačal program (šolanje samo), bi znorel - učitelje plačuje država, država pa so davkoplačevalci - to pa nisi ti. Ti si samo tisti, ki ta denar koristiš - ker ga lahko, saj je tak zakon. Dodatek za malico pri plači je logičen - če te že zaposlijo, naj te še hranijo. Bog ne daj, da bi si moral hrano kupiti sam od tistega, kar zaslužiš. In še za prevoz moraš dobiti - če so ti že dali službo, ti morajo še plačati, da boš tja tudi prišel. Od svoje plače pa res ne boš sam dal 17€ za avtobus.
In tako dalje, in tako dalje, et cetera.
Smo razvajeni? Ja, k' svinja smo razvajeni.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
jaz ne mislim, da sem razvajena. Glede na to, da imamo tako visoke davke, smo lahko srečni, da smo imeli takšne ali drugačne ugodnosti s strani države. Zdaj pa država razmišlja kako nam še več davkov pobrati in nam po tvoje #luksuz# vzeti. Kmalu ne bomo več vedeli, zakaj plačujemo tako visoke davke. Smo še daleč od ameriškega sistema
No ja..razvajena sem najverjetneje od staršev, ampak ne od države.
