Sally
|
Evo,
pa se koncno javljam... 
Najprej najlepsa hvala tanaji* za objavljeno novicko in vsem ostalim, ki ste nam cestitali in zazeleli vse najlepse... 
Zacetek poroda je bil povsem nepricakovan tisti dan, saj sem ze od vsega zacetka govorila, da bom kvecjemu cez rok rodila, nikakor ne prej, saj sem se pocutila izvrstno. Zato sem si tudi za vikend privoscila izlet v kar precej oddaljen Innsbruck, ki sem si ga tako zelela - le 3 dni pred porodom!  Kdo bi si mislil, da bom na koncu se avgustovka postala? 
V sredo zgodaj zjutraj (okoli 5h) sem se zbudila, ker sem zelela na vodo. Cutila sem kot nekaksen "spik" v spodnjem delu trebuscka, potem pa je zacelo kar teci od mene.  Krcev/popadkov takrat se nisem imela. Zbudila sem dragega in mu rekla, da bo treba it v "akcijo". Ves panicen je skocil iz postelje in hitel, da bi se oblekel, odpravil... Pa sem ga takoj pomirila, da take panike pa ni potrebno zganjat, ker imava cas. Odpravila sem se tusirat, on pa je ta cas pripravil avto in vse potrebno za na pot. Pozabila sem se povedati, da sem zelela roditi v Izoli ali Postojni, zato sem nacrtovala, da bi se konec tega tedna odpravila domov k domacim (Ankaran), da bi mi bilo blizje, saj sicer z dragim ziviva v blizini Metlike... Vendar me je prehitelo. 
Bila sva pripravljena za pot, s seboj sem si vzela brisaco (ce bi slucajno se kaj zacelo teci od mene) in sva "odrinila". Dragi me je vprasal kam naj me pelje, ce zelim roditi v Novem Mestu ali? Pa sem mu rekla, naj on samo vozi proti Izoli in ce bi me slucajno kje vmes zacelo boleti in bi dobila popadke, se bova v kaki drugi porodnisnici ustavila.  Manjse krce sem sicer imela od casa do casa, ampak nic pretresljivega, v bistvu so boleli se manj kot pri menstruaciji. Nekaj km pred Ljubljano smo naleteli na velik kaos na cesti, dragi je bil vse bolj zivcen in je del avtoceste prevozil kar po odstavnem pasu, potem pa smo zavili s ceste in odsli po stranskih cestah do Ljubljane. Vmes mi je plodovnica ponovno pricela curljati, zato sem sedela kar v spodnjih hlackah z brisaco pod ritjo... Ko smo prisli do Obale sem skocila do doma, da sem se umila in preoblekla ter vzela vse potrebno s seboj. In sva sla (v Rim  )...
V porodnisnici so me sprejeli, ko sem povedala, da mi je voda odtekla ze ob 5h me je babica vprasala, zakaj nisem prisla prej, ko pa sem ji povedala, da sem prisla iz Metlike, ker sem zelela roditi "doma" pa se je le smejala, da smo nekateri res posreceni... Dragega je poslala na kavo in mu narocila, naj pride sele cez 2 uri, oz. da bo poklican, ko bo slo zares. Sledile so priprave, za katere se mi je zdelo, da trajajo celo vecnost...  Potem pa so me koncno namestili na porodno posteljo. V sosednji porodni sobi je ze bila porodnica, ki je bila tik pred porodom in ko sem jo videla, kako se v mukah premetava po postelji me je postalo kar malo strah in po eni strani mi je bilo malce zal, da nisem ze prej podpisala za epiduralno  (saj je bila moja "politika", da epiduralne pa ze ne bom koristila, ker sicer sploh ne ves, da si res rodil ). Bila sem odprta le 2 cm, zato sem dobila infuzijo z oxytocinom (za sprozenje umetnih popadkov). Babica mi je 5x prebodla zilo, ker se ji je menda vsakic izmuznila izmuznila  in od vseh bolecin sem ji povedala, da bom ze zaradi tega dobila popadke. Na koncu ji je vendarle uspelo, sem pa zato se dobrih 10 dni imela njen "crni spomin" po celi roki...
Kmalu so se zaceli prvi popadki. Sprva cisto nedolzni, potem pa vse mocnejsi in pogostejsi. Vmes je mamica iz sosednje porodne sobe rodila. Ko sem zaslisala jok dojencka in veselje mamice in ocka, so mi prisle kar solze na oci, ob navalu vseh custev. Vedela sem, da moram potrpeti le se malcek in bo tudi moja princeska ob meni. Vmes so pripeljali se eno nosecko, ki pa je menda bila bolj odprta kot jaz, zato so se njej bolj posvetili. Popadki so postajali vse bolj boleci in v tistem trenutku je prisel moj dragi, me prijel za roko in me miril, dihal z mano. Menda sem ga od bolecin tudi posteno ugriznila v roko...  Ponovno se je zaslisal jok dojencka sosednje mamice, vendar ga takrat v tistem transu skoraj da nisem slisala in me je nanj opozoril moj dragi - da samo se malo, pa bo tudi nasa bebica zajokala... Krci so bili ze tako mocni, da se mi je zdelo, da najmanj ze pol glavice moli ven iz mene, babice pa se vedno od nikoder. Malce me je grabila panika in le bledo se spominjam kako sem klicala sestro (babico), naj ze enkrat pride in me odresi muk. Bila je precej stroga in me kar posteno okregala, ko nisem pravilno dihala ali pa ko sem potisnila ob krcu namesto da bi dihala (ko nje se ni bilo ob meni ampak je le "setkala" zraven). Potem pa je koncno prisel moj cas, najin cas, nas cas... Ekipa se je zbrala ob meni in zaceli smo potiskat ob popadkih. Nekako sem izgubila obcutek za cas, ampak zdelo se mi je, da je vse slo tako hitro... Najprej glavica, nato se telo in jok... Nepopisno dozivetje. Potem, ko so mi malo nebogljeno strucko polozili na trebuh pa se je v meni prebudil kup custev, jokala sem od srece in gledala to naso lepoticko. Koncno je bila z nama najina puckica - Nicole, postali smo prava druzinica!  Dragi je moral oditi z eno od babic, ki je otrocka vzela, da bi jo stehtala, umila, oblekla. Medtem pa me je ginekolog posival. Rezana nisem bila, sem pa imela nekaj manjsih strganin zato so mi naredili le 3 sivcke. Potem pa se mi je dragi lahko spet pridruil in koncno so nama pripeljali najino strucko. Skupaj smo se se kaksno uro stiskali, ljubckali in priceli uzivati pravo zivljenje v troje.
V zacetku smo imeli nekaj problemckov z dojenjem, sedaj pa si pomagam z nastavkom in vse poteka v najlepsem redu. Kmalu po odpustu iz porodnisnice me je presenetil se hud mastitis ene dojke, vendar smo "preziveli" tudi to. Nicole je pravi angelcek  , ponoci spancka, cez dan pa jo budim na 3 ure za hranjenje, ker mi je babica tako svetovala – da bomo cimprej pridobili na tezi. In res... Obrestovalo se je. Vceraj smo bili v posvetovalnici na tehtanju in nasa princeska je pridobila dobrih 300 g v enem tednu, kar je menda super napredek. Tudi sicer je precej zivahna puncka, ko je budna, vecinoma nasmejana, joka bolj malo (za zdaj)... 
Huh, sem se razpisala... No, hotela sem vam le povedati, kako je potekal moj porod, noseckam pa bi rekla le – "Bodite pripravljene kadarkoli v zadnjih tednih" in "Ne bojite se nicesar, porod je resnicno prav posebno dozivetje, bolecine pa se pozabijo se isti trenutek, ko ugledamo svojo zvezdico, ki je toliko mesecev brcala pod nasimi srcki"...
Ostanite v cvetju...
Srecna mamica 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
!!! 
