Anonimen
|
Karieristka nikoli nisem bila in tudi mislim, da nikoli ne bom. Pravzaprav sem ženska, ki ji služba pomeni hobi, zato sem tudi vedno sprejela samo take zaposlitve, ki so me veselile (trenutno ali na splošno). Nikoli nisem šla delat čisto in samo zaradi denarja, pa če bi ga še tako krvavo potrebovala. Sama sebi sem bila vedno najpomembnejša, odkar imam pa družino, je le ta vključena na prvo mesto v mojem življenju. Včasih morda ne izgleda tako, ampak naj mi kdo poskusi dati kakršenkoli ultimat, ki bi vseboval mojo družino, pa bo videl.
Kar pa seveda ne pomeni, da nisem ambiciozna in da nimam ciljev. Ravno sedaj sem v obdobju popravljanja starih napak in tako grem z oktobrom nazaj v šolo. Dokončano imam namreč samo OŠ in prisegla sem si, da bom do 30. leta končala tudi SŠ, za smer upravni tehnik, kakor sem 10 let nazaj tudi začela. Po tem imam namen končati tudi fakulteto, saj je le to pogoj, da lahko opravljam delo na delovnem mestu, ki si ga želim že 15 let. Meni sami osebno uradna izobrazba ne pomeni nič, ker dajem prednost splošni razgledanosti in življenjskim izkušnjam, bom pa to pač morala narediti zaradi zakona in to sem vzela v zakup, zato bom to delala z veseljem.
Ker nikoli nisem imela lahkega življenja in ker sem morala marsikaj potrpeti, lahko povem tudi to, da je bil Jan, na žalost, marsikdaj brez mene, ampak nimam slabe vesti, saj je šlo za osnovno preživetje, ne pa za kopičenje materialnega bogastva ali za mojo obsedenost z delom, močjo, kariero. Deloholik pa res nisem, čeprav bi se komu morda kdaj lahko zazdelo, da v službo hodim s prevelikim veseljem. Ja, rada delam in rada hodim v službo, ker je to služba, kjer se dobro počutim v vseh ozirih, ampak to ni karierizem. Glede na to, kaj delam, sem na najvišjem možnem mestu v podjetju, takoj za direktorjem, in napredovanje sploh ni več mogoče. Pa ni imela šola nič pri tem, samo delovne izkušnje.
Nekega lepega dne pa bom kljub temu delala tisto, kar si pa najbolj želim, to vem. To bo neka mešanica prava, kriminalistike in psihologije - morda bom odvetnica, morda kriminalistična inšpektorica, morda kaj tretjega. Pot do tja je še dolga, pa kljub temu že zdaj vem, da moji otroci za to ne bodo prikrajšani. Delo ne bo nikdar na prvem mestu, ne glede na to, kako se bom namučila, da pridem do njega, ne glede na plačo in ne glede na veselje, ki ga bom imela z njim.
|
Natisni
