Ursi2
|
Ronja, saj to je avno poanta.
Vedno sva bila veliko skupaj in vedno je večinoma klapalo. Seveda sma se kdaj skregala, ampak nikoli tako, da bi se vleklo. Ponavadi sva se zmenila še isti dan, pa je bilo. Najbolj važno je bilo meni, da se ne obnaša tako kot njegova mama in da ne vpije na mene in tega se je držal, ker gre tudi njemu na živce, ko začneta njegova dva. Čeprav, kadar se udarita on in njegova mama zna bit zelo glasno. Ampak midva sva imela glede tega porihtano, nisma vpila, se žalila, ampak sma si mirno povedala.
Tudi ni bilo nekih posebnih konfliktov, še največ mogoč v tem, da sem jz karakter, ki vedno poskuaša gledat stvari z večih koncev in skoz druge oči in tudi to zagovarjat, medtem, ko je moj precej zaletav oz tudi čustven. Saj ne, da jz nisem amapk vzgojena sem bila, da morem skrivat čustva in jih ne smem kazat pred drugimi, saj potem bojo drugi opazili, kje je moja šibka točka in kje me lahko prizadanejo. To je bil večkrat problem, če sma se skregala, ker sem jz postala hladna in sem naedila zid okrog sebe in nisem kazala čustev. medtem ko se mojemu ni bilo problem zjokat tudi pred drugimi. Kar nekaj časa je tajalo, da sem se jz tolko sprostila in začela tudi v tem zaupat mojmu, da sem mu pokazala čustva in sem se zjokala, ko me je kaj prizadelo. Bil je res edini, pred katerim sem pokazala čustva. Tudi pred starši, bratom, sestro inprijatelji tega nisem bila in nisem zmožna. No, sedaj pa sem spet tam, ko sem se obdala z zidom in čeprav bi najrajši jokala in se zalezla v eno črno luknjo in si dala duška, sem postala kot en robot. Samo ko sem z najinima sončkoma, sem lahko vesela in nasmejana, čeprav boli, ker je taka situacija.
kO SVA se pogovarjala še na začetku, kje bi živela, sem jz takoj rekla, da pri mojih doma ne. Ker poznam naše in poznam mojega in vem, da ne bi šlo. Poleg tega moj oče ne zastopi, da imamo družine in želimo preživeti skupaj čas in vikende ter praznike. Po njegovem bi morali skoz delat. In brat, ki je doma to zelo čuti.
Vem, da je rešitev za naju in najin zakon, da vsaj eden začne delat drugje. Vendar si ne znam predstavljat, kako bo to izvedljivo. Predvsem, ker imamo malo podjetje in je moj v proizvodnji, eden pa mu pomaga, vendar bi težko bil čisto samostojen.
Ko sem rodila drugega in sem prišla v četrtek domov, je moral moj it še isto noč na službeno potovanje in sem bila takoj sama z obema. tA velik pa je tudi ful navezan na mene in ni bilo šans, da bi bil kaj dol pri dediju in babici. Moji pa tudi niso prišli, da bi kaj pomagali oz bi vsaj na obisk prišli. In po enem mesecu, ko sem bila jz precej adijo (predvsem hormoni-ko želiš biti obema 100%, starejši je imel napade, da nisem smela brez njega nič in če je bilo kaj drugač kot e bil navajen je dobil izpad. Seveda je prišla tašča in me napadala, kaj se grem, da se tk dere, kaj mu delam, da me bo socialni prijavla,.......) In je moj potem potegnil črto in je po 1 mesecu šel na očetovski dopust in so bili moji čist užaljeni in se še sedaj o tem nočejo pogovarjat.
Tudi jz sem se pobrala, dala vedet tašči, da sta najina otroka, da se trudima, da pa naj naju pustijo ali gremo vstran. In se je stvar malo izboljšala, z pa se tudi ne dam več in sem dobila debelejšo kožo.
Ampak hočem rečt, da sem vedno bila rada z mojim in sem komaj čakala, da smo bili skupi, nikoli mi ni šel na živce. Bil je moj mož in najboljši prijatelj.
Sedaj pa se mu ne upam nič več rečt.
Če ga kaj prosim ali vprašam, samo znori oz me obravnava, kot da sem otrok in tudi govori z mano na takšen način. Poleg tega mi je odgovoril, da naj utihnem za vedno glede svojih in glede mojih. Torej nimam se kaj drugega z njim pogovarjat. Če mu za otroka kaj rečem, mi ponavadi v enem stavku odgovori in to tako, da me mine. Zadnjioč me je obvestil, da ko bomo imeli krst ta tretjega, da bo on zrihtal katering, da jz naj izberem in prosim botre, da če bom mojga brata spet, da se spodobi, da ga povabim s kakim vabilom oz osebno prosim (kot da bi bila stara10 let).In tudi pri 1 in 2 sma šla in osebno prosila in sploh ne vem, zakaj bi bila to debata. Ker pa sem v službi pri mojih in potem doma, zdej pa je še vreme tako, da se tudi s sosedi ne vidimo kaj posebej, plus tega imajo večje otroke, ki so že v šoli in imajo obveznosti, tako da se kaj drugega nimama pogovarjat.
Kar se on meni z njegovimi nimam pojma, za stvari, ki se tičejo hiše in okrog hiše ponavadi izvem v službi pri kavici, ko se pogovarjajo in omeni, da so se oni menli, da bomo stopnice prenavljali. Pa da je prišel eden gledat k njemu domov, kako bi se zrihtalo.
Prav čudno se počutim in ne vem, a je sam pri meni občutek, al res želi potegnat črto.
Ker prejšnji teden, ko sva bila doma, jz sem delala od doma, v delavnici pa je bilo zatišje in sma praznila podstrešje, belila, je bilo prav fajn. Celo sproščena sma bila, se smejala,pogovarjala,........ In je prišel ponedeljek in BUM!
oK, ZDEJ PA MOREM IT, DELO KLIČE. Vem, da sem spet zmedeno napisala, se opravičujem.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Pravijo, da so otroci najpomembnejši. Da sploh ni pomembno, če sem jaz srečna. Da sem se sama odločila za otroke, in da sedaj več ne smem gledati na sebe. Da otroci rabijo oba starša. Da sama z njima ne bom zmogla. Da tudi nihče drug nikoli ne bo želel mame z dvema otrokoma. Če pa bom kljub temu kdaj našla nekoga, pa tisti ne bo sprejel njiju ampak samo mene. In na koncu, da tudi oni ne bi nikoli sprejeli nikogar drugega kot očeta mojih otrok. In so me zlomili. Odločila sem se, da popustim. Da ostanem z nekom, ki ga ne ljubim in ki tudi on ne ljubi mene in s katerim si več ne predstavljam skupnega življenja - samo zaradi otrok… in staršev. 
. 
. če noče, pa naj pove to direkt, ne da se oba matrata še ne vem koliko časa v tem zosu. 
. Ni to edino stanovanje in ni služba pri tvojih edina, kar jih je. Zamenjajta, on službo, oba stanovanje, potem če bo treba, pa še ti službo in to je to. Saj ni treba, da je vse iz danes na jutri, verjetno se bosta veliko lažje in bolj sproščeno pogovarjala, že če bosta vedela, da se zadeve rihtajo. 
