Zeta
|
Žal mi je, da je tvoj tast zbolel za ALS-om. Mojemu stricu so diagnozo ALS postavili septembra lani, potem ko je začel tožiti za bolečinami v nogi, potem ni mogel več hoditi, problem pa je nastal, ker se je bolezen širila nenavadno hitro. Zelo hitro se razširila na dihalne poti, imel je masko za dihanje, skratka hudo. Sama sem že prej poznala to bolezen, vendar si v sanjah ne bi mislila, da je tako kruta, neusmiljena. Za svojce je grozljivo gledati, kako ljubljeni mož, oče in dedi pred njihovimi očmi usiha, kako mu skoraj vsakdnevno kaj odpove, kako ne more samostojno opravljati nobene stvari več ( od hranjena, umivanja, hoje), veš pa, da bolezen ne prizadane zavedanja in da je v tisi "lupini" še vedno tisti človek kot prej, samo da mu je telo odpovedalo poslušnost. Res, želim vam veliko moči, čimveč bodite z njim, pogovarjajte se, si povejte, da se imate radi. V knjižnjici si preberi knjigo Carin Lindquist: Veslanje brez vesel. Govori o 49 letni novinarki, ki zboli za ALS, res lepa, topla, navdihujoča in poučna knjiga. Drugače pa ima društvo distrofikov Slovenije tudi sekcijo za ALS in vedno jih lahko pokličeš in vprašaš, kar te zanima. Bolezen je huda, zdravila ni, tu ni kaj olepšavati, poteka pa pri vsakem bolniku drugače, tako, da se ne da povedati, kako bo potekala pri tvojem tastu. Moj stric je letos marca umrl, zadnje mesece je bil v hiši hospic, kjer so ga res lepo negovali do konca. Če žeiš lahko še kaj vprašaš, če ne bom vedela odgovora pa bom malo povprašala teto za kakšen nasvet. Držite se in pogumno naprej.
|