mika
|
Hja, otroci bi radi znali vse takoj, ker 'nimajo časa' vadit oz. se učit , pol pa nastane cirkus....no vsaj naša je takšna.
Pri vsaki stvari, ki je nova in je potrebna vztrajnost jo z možem vzpoddbujava, da je treba vadit. Lani v 1. razredu je nardila cel halo pri pisanju številk. za njo je bilo vse dobro, učiteljica ji pa je seveda 'vijugasto napisane številke popravila. Uh to je bil jok in stok. Razložila sem ji, da smo vsi morali bit potrpežljivi in smo vadili. Ona je jooookala, da ne znaaaaaaaaaa, jaz pa sem ji rekla, da tega več nočem slišat, ker je brihtna in vse lahko zna. Bolj se bo razburjala, slabše ji bo šlo. Jokat je šla pod mizo . Sem jo pustila da se zjoče in je potem prišla pisat. Spodbujala sem jo tako, da sem jo hvalila, da ji gre, da samo to še popravi in bo super. No, na koncu ko je lepo pisala št., sva ji z možem čestitala in jo pohvalila, da jo je od ponosa kar zvijalo .
Isto se je ponovilo pri branju. Spomnila sem jo na kako je bilo pri pisanju številk in da bo tudi znala tekoče brati, da pa mora vadit. Seveda jo fejst hvalimo in ima voljo, tako da nima težav.
Vem, da so otroci različni in ne učinkujejo isti pristopi pri vsakem, vseeno bi se pa na tvojem mestu izognila prevelikemu poudarjanju pomembnosti branja al česarkoli, kjer bi se pojavila težava. Pomembnost poveš kasneje, ko ga pohvališ, kako lepo mu gre (čeprav mogoče ni še tako dobro). Po moje je najbolj pomembno, da mu poveš, da lepo napreduje, da ko bo drugič prebral, bo še bolje. In ko drugič prebere, mu poveš, da je super itd...bodi vesela zanj in z njim, tako ne bo imel občutka, da ne napreduje in ne bo izgubljal volje.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ostale dolgočasne (beri šolske 
) literature se bo že pozneje lotil.
. 
