ronja
|
Ronja je bilo pa pri nas malo drugače je zelo meni podobenm in ko sem videla te izpade sem se spomnila nase in da mi je bilo težko kot otrok s tem in sem si raje prej pomoč poiskala kot pa da bi samo tavali v temi kako mu pomagati ali pa da bi otrok sam moral odkrivati zakaj tako reagira v določenih situacijah. Torej ne gre vedno za to da je otrok preveč drugačen od staršev včasih gre tudi ko je otrok podoben staršem. Ja, seveda je lahko tudi tako. Sem preveč izhajala iz sebe - Ronja se je enako razjezila kot sem se jaz, ko sem bila mala in sem vedela, kaj čuti in zakaj - in vedela, sem, kaj sem jaz takrat rabila - in potem sem ji samo tisto (pozornost, občutek, da je ljubljena, ne glede na vse, pa seveda pravičnost) dala, pa je bilo ok (ok, sliši se ful izi, pa v praksi ni vedno tako izi dat to, kar otrok rabi - ampak to zanseljivo dela). Lejla mi je pa po karakterju zelo podbna in mi je sploh izi z njo. Ronja je bolj vodljiva, ima pa svoje fore (je ful občutljivček, recimo, pa zaboga te ne pusti na miru, če imaš slab dan), Lejla pa je bolj samostojna in trmasta (kar mi je blizu in zato izi). Tak da me je malo strah, kako bo s temle tretjim, če bo nekaj čisto novega zame . Jaz ju ne podkupujem z igračami ali sladkarijami, ampak jima povem, da če bosta pospravili, kar sta razmetali, potem bomo šle nekaj delat, ker v đumbusu seveda ne moremo - zdaj recimo pridno pospravjata lego kocke, ker vesta, da gremo potem delat tehtnico . Zvita mami, ki ji je slabo, če bi se sklanjala, zato ne bo šla sama pospravljat kock (sploh jih pa jaz nisem razmetala - zakaj bi jih potem jaz pospravljala? ). Meni je bila aha izkušnja en stavek, ki sem ga nekje prebrala: Otroku moramo dati tisto, kar RABI, ne tisto, kar si ŽELI. Potem sem videla, da je to zelo res in da si lahko popolnoma zaupam, da vem, kaj rabi - četudi zgleda, da tega noče in si želi nekaj drugega. Tisti moj notranji občutek je mel vedno prav, sem bila čisto paf. Čeprav so mi vsi govorili, da to ni pravi pristop, kadar res čutim, da je nekaj prav, takrat to pri otrocih navadno je prav - vsaj do zdaj je še vedno bilo. valjda pa pridejo trenutki, ko se mi sanja ne, kako bi bilo prav odreagirat . Pač premisliš, pa veš za naslednjič, noben nima perfektnih staršev, bosta tudi moji preživeli s tem, kar imata. Se pa včasih sparšujeva, kaj vse nama bosta očitali, ko bosta veliki .
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|