ronja
|
Seveda. Saj se mi ne dogajajo samo lepe stvari v življenju.ne vem, zakaj bi se morala pred svojimi otroci delat, da sem iz kamna. Nisem in se mi ne zdi prav, da bi bila. Poleg tega otroci (vsaj moji) niso neumni in tudi če ne bi jokala, bi točno vedeli, da je nekaj narobe. In so samo še bolj zmedeni, če jim lažeš, ad je vse ok. Potem jim ni nič jasno: čutijo in vidijo eno, slišijo pa drugo in vse skup je veliko težje zanje, kot pa če jim po pravici poveš: skrbi me, če bo ... ali pa žalostna sem, ker... Jezna sem na... ker... To navadno čisto brez kakršnihkoli traum prenesejo. Vejo, kje je problem, vejo, da ga bo mami sčasoma gotovo rešila in to je to. Sem pristaš resnice. Tudi, ko sem imela splav, sem jima povedala, da je dojenček žal umrl, ker je bil bolan in da ga zaenkrat še ni, ker morava z očijem najprej naredit drugega (in da naj torej zvečer pridno spančkata ). To sta sprejeli popolnoma normalno, kot nekaj vsakdanjega, nič tragičnega. Nekaj časa je bila Ronja še zmedena, kaj je zdaj s tem, ampak potem je dojela, kaj to pomeni, da ga pač ni več in je bilo ok. Še hecala se je iz tega, tako da je moral enkrat lubi kar malo reagirat (razložit), ker valjda meni ni bilo preveč smešno. Otroci sprejemajo stvari veliko bolj realno in naravno kot mi. Zadnjič sem se totalno zjokala in razjezila (ne nanje), ko sem prišla domov iz enega pregleda. Malidve sta vedeli, zakaj sem žalostna, videli sta, kako me je lubi potolažil in to se mi zdi najbolj fajn vzorec, kar jima ga lahko dava. potem smo šli skup ven in se meli fajn. Nobena ni imela nobene more, nobena se ni nič sekirala - vedeli sta, da smo s tem opravili in to je to. Sploh ne vem, zakaj bi se mroala pretvarjat in lagat - ko da jima bo manj hudo, če bom prodajala meglo in ko da sta butasti do amena. Meni ni bilo nikoli všeč in še zdaj mi ni, kadar se ljudje pretvarjajo, sploh bližnji. In sem si obljubila, da sama ne bom taka - in se mi sploh ne zdi težko.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|