Anonimen
|
Recimo, da temu rečem "problemi"...
Moja svakinja, torej sestra od mojega :love:, je dve leti mlajša od mene in živi kot sostanovalka z mano, mojim sinom in mojim :love:, svojim bratom. Glede izobrazbe je na istem kakor jaz in moj :love: (ima samo OŠ), je zaposlena in ima svojega fanta že leto in pol. Ne živita skupaj, vendar sta skupaj ves čas, ko nista v službah. Punca dobro izgleda in tudi finančno ji gre zelo dobro, po karakterju pa je energična, trmasta, samosvoja, eksplozivna in ima visoka merila na vseh področjih.
"Problem" pa je nastal, ker jaz nisem taka. No, ja, recimo, da sem simpatična, nimam pa se za lepotico. Sem energična, vendar samo v določenih primerih. Sem trmasta, vendar mislim, da znam dobro presojati in vem, kdaj popustiti oz. se prilagoditi. Sem samosvojam, vendar mi je poleg "lastne riti" pomembna tudi "še kakšna druga rit", čeprav je moja na prvem mestu. Eksplozivna nisem, ker raje dvakrat premislim, preden kaj rečem. In tudi moja merila niso ravno "v višavah", saj nisem nikoli živela tako, da bi taka merila lahko postavljala. Niti si jih še danes ne želim. Nisem dama.
Imam pa občutek, da ona misli, da je dama. Da je nekaj več od mene. In da mi to hoče na vsak način dokazati. Morda niti ne za potrditev lastne samozavesti, ampak zato, da bi mene "potlačila" nekam dol, nižje od sebe. Ogromno da na svoj videz, torej na kozmetiko in oblačila, meni pa je po pomembnosti na prvem mestu to, da sem čista in urejena, potem to, da sem zadovoljna sama s sabo, šele potem vse ostalo. In njeni komentarji glede tega so vedno pogostejši. Ne glede na to, da vedno in povsod priznavam, da nisem gospodinjski tip ženske, vem, da zaradi moje hrane ni še nikogar pobralo in tudi lačen ni ostal še nihče. In njej se zdi potrebno poudarjati in ponavljati, da ne znam kuhati. Jaz mislim, da je razlika med "ne znam" in "ne da se mi". Enako je glede urejenosti stanovanja. Mojo "urejenost" lahko vidite na fotografijah v albumu (ampak tam vidite ekstremen primer - realna slika je za 75% drugačna, na boljšo stran, seveda), ona pa je navajena živeti v laboratorijski čistoči (njena mama je čistilka). Moje mnenje je, da je moja stvar, kako imam jaz v svoji sobi, pospravljeno ali razmetano, ona pa naj poskrbi za svojo sobo. Kar pa se tiče skupnih prostorov, naj bi pa vsak pospravljal za sabo, ne? V skupnih prostorih ni nikoli tako, da se ne bi dalo hoditi ali da se ne bi dalo usesti, je pa seveda posoda v koritu, pasje dlake na tleh (teh se ne da popolnoma "iztrebiti", razen, če psa obrijem), časopis na kuhinjskem pultu in podobno. Ne naredim veliko, priznam, ampak ker imamo zelo različne delovne čase in smo zelo različno doma, se pač ne vidi, kaj je kdo naredil, ampak se vidi samo, kaj je narejeno in kaj ni. Torej se ne ve niti, kdo je umazal določeno žlico, ki je v koritu. Pred nekaj dnevi pa mi je postavila takorekoč tzahtevo, da naj skupne prostore pospravljam takrat, ko bo ona doma, da me bo videla, da res kaj naredim, saj drugače smatra, da ne naredim nič, ker me ona ne vidi. Hm...?
Občutek imam tudi, da se zaradi svojega boljšega finančnega stanja nosi veliko previsoko. Jaz osebno je še nikoli nisem prosila, naj mi posodi denar, naj kaj plača namesto mene ali kaj podobnega - skratka, imava popolnoma ločene finance. Zato mi nekako ne gre v glavo, od kod ji ideja, ki jo je izrekla pred nekaj dnevi - da sem jo "vzela pod streho" samo zato, ker ima denar. Kandidatov, ki so želeli biti najini sostanovalci, je bilo kar nekaj (in še vedno so), cena bi bila pa za vse enaka in vsi so jo bili pripravljeni plačati, z mojim :love: pa sva se za njo odločila samo zato, ker je njegova sestra, torej družinski član. Pa mislim, da sva ga usrala... Seveda sem ji rekla, da je polnoletna in samostojna in da je nihče ne zadržuje, torej da lahko gre, kadarkoli ji srce poželi - no, potem je pa sploh znorela in rekla, da jo mečem ven. pa razumi, kdor more. Iskreno povedano, bi bila jaz še najbolj vesela, da bi res šla, saj večino časa, ko je doma, razbija z vrati, kriči po telefonu, se prepira s svojim fantom, preklinja in zmerja, vse omenjeno pa tudi na hodniku bloka, da še sosedom naredi zabavo in da lahko potem oni poročajo "gazdi" o "čudovitih najemnikih". V isti koš namreč potem vržejo še mene in mojega :love:. "Gazda" se na srečo s tem ne obremenjuje, dokler dobi 100.000 SIT na mesec in dokler so vsi priključki na njegovo ime redno plačani - kar pa so.
Zdaj torej je, kar je, in to pomeni, da je moja svakinja do nadaljnjega moja sostanovalka. Vse to pa sem vam napisala zato, ker upam, da mi bo katera dala kak koristen nasvet, kako s tako žensko živeti pod isto streho. "Malce" težko je biti v istem prostoru z žensko, ki trdi, da uničujem njenega brata, da bo otrok, ki se nama bo rodil, revež, ker bo imel tako mamo, kakor sem (bom) jaz, da sem nesposobna (zato sem verjetno že 12 let samostojna, ja) in neumna (ona sama pa je zase izjavila, da ne zna drugega, kakor biti za šankom) in da me je lahko sram, da živim (zakaj že?).
Denarnih nagrad za koristne nasvete ne dajem, ker nimam denarja. Verna pa tudi nisem, da bi začela moliti, da gre. Kaj mi preostane?
|
Natisni
