 |
RE: brezposelne mame, gospodinje
25.6.2011 15:26:27
|
|
|
|
agataema
|
Tudi jaz nisem v službi, zaenkrat je nič ne pogrešam. Imava dva otroka, z moževo plačo čisto normalno živimo. Je res, da imamo svoje stanovanje in da s tem nimamo stroškov v smislu najema ali odplačevanja kredita. Ob končevanju študija (imam še 5 izpitov) sva dala prednost moževi karieri in ravno zaradi njegove službe, ki včasih terja tedne odsotnosti, v prihodnosti tudi pol leta odsotnosti, sem jaz (še) doma saj drugače otroka skoraj ne bi imela staršev.
Ker sem za večino stvari sama, mi tudi malo ni dolgčas. Zdaj imam itak 5mesečnika doma in komaj vse postorim. Za druženje mi tudi ne manjka kolegic, hodimo ob dopoldnvih na kavice, popoldneve pa poskusim čimbolj aktivno preživet s triletnikom.
Kaj delam zase? Zvečer, če dobim varstvo hodim tečt in kolesart. Ker nismo dobili vrtca, bom že zato doma še vsaj eno leto, saj nimam nikogar, da bi mi pazil tamalega. Upam, da mi rata dokončat faks, če ne pa potem ko bo šel najmlajši v vrtec.
Kje najbolj prišparamo? Preštudiram vso ponudbo in kupujem, tam kjer je najugodnejše. Za otroke skušam kupit najbolj kakovostno hrano, vendar vseeno pogledam kje je najcenejša. Pri mami imamo njivo, kjer pridelamo vso zelenjavo in krompir, ter večino sadja, tako da tega čez leto ne kupujem. Počitnikujemo preko moževe firme, ogromno hodimo v naravo - kolesarimo, hoja v hribe. Za oblačit kupujem C&a, H&M, več zapravimo za športne cunje in pripomočke.
Največ zapravimo verjetno za nafto, saj se radi vozimo na izlete.
Menim, da nam nič ne manjka in smo prav happy family. Moj plan za prihodnost je: dokončat faks in imeti še kakšnega otroka. Samo pri sebi me najbolj marta to, da sem svojo akademsko pot postavila na stran in me kdaj kar tišči, saj bi se rada vrgla v študij, amapak mi trenutne razmere tega ne dovolijo. Po drugi strani pa uživam, saj vidim napredek pri otrocih, predvsem pri starejšem, ki se mu pozna, da imam veliko časa zanj.
Kaj me najbolj moti? Ljudje, ki me sprašujejo zakaj nisem v službi in itak niti nimam energije, da bi jim obrazlagala, saj itak ne bi razumeli. Tako, da bottom line: nisem v službi, po lastni izbiri. Bom šla, ko bo čas za to. Drugače pa stara sem 26 let in glede na to, da bojo verjetno v prihodnosti sprejete pokonjinske reforme in bomo verjetno delali do 70ega, se mi zdi, da imam še kar nekaj časa, da grem v službo. Ne vem ali mi bodo otroci kdaj hvaležni, da se odrekam za njih, ampak jaz sem sama pri sebi zadovoljna. Čeprav povem po pravici, bi kak dan šla v službo in prepustila varstvo/vzgojo kateremu drugemu, da bi malo odklopila. Ampak mislim, da je bolje tako kot je.
|
|
|
|
Natisni
