nosecka26
|
Preden sem dobila mojega škratka (star je 15 mesecev), sem imela zmeraj v glavi tri otroke. No, zdaj nisem več tega mnenja. Bi jih imela ja, če nebi imela finančnih težav, če bi imela svoje stanovanje in še bi lahko naštevala. Z razliko od nekaterih tukaj mene ne skrbi porod, ker se da preživet, ampak vse kar pride potem. Naš tamal je zahteven otrok že od rojstva. Sva imela probleme z dojenjem, krči do 3. meseca in posledično nič spanja ne podnevi ne ponoči, vsak zobek ki je hotel ven je bil zanj in zame prava kalvarija v obliki ne-spanja, kričanja non stop, brcanja, togote, in to se ni končalo niti sedaj pri 15. mesecih. Pa še nekaj je, kar me mori. Končno dobim službo, grem delat, tamal v vrtec, jaz pa že 4 mesece skoraj vseskozi z njim doma ker je non stop bolan, 4x sva bila že v bolnici, iz službe me bodo lih kar vrgli zarad tega...skratka nič fino ni, in ob vsem tem, so mi sanje o dveh otrocih ali pač treh izpuhtele v nebo. Verjetno bi bilo vse skupaj bolj znosno, če nebi imela problemov še z moževimi starši, ker nama delajo take frke, se posledično kregava še midva in ne, z njim si zaenkrat ne predstavljam sploh še kakega otroka imet. Pa imam sama še brata in sestro, s katerima se super razumemo, z sestro sva najboljši prijateljici, super mi je bilo v otroštvu, ko smo se skupaj igrali, seveda kdaj skregali, ampak na splošno ni bilo nikoli dolgčas. Tako da, v primeru da greva na svoje, stran iz te bajte, od ljudi ki nama pijejo kri, in v primeru da nama priteče vsaj malo več denarja konec meseca, potem sem za še enega-drugače ne.
< Sporočilo je popravil nosecka26 -- 2.7.2011 9:36:06 >
|