roberta
|
IZVIRNO SPOROČILO: pikapolonice Sem že čisto brez moči in energije in ne veva z možem kaj narediti in prosim za kakšen nasvet. Doma imamo prvošolčka, ki je zelo živahen in moti ostale pri pouku. Zadnje čase se vsi pritožujejo. Druži se v razredu še z dvema ali tremi, ki so tudi zelo problematični. Moram rečt, da smo se mi ukvarjali z njim in je dobil veliko stvari še preveč. Nenehno pa išče pozornost in se dela frajerja s tem, da moti in hodi okrog ter ne posluša. Učiteljica na sestanku pravi, da mu mora vsako stvar reči parkrat in z višjim tonom, da zastopi. Tudi doma je tako. /.../ Naj povem, da je pred 10 meseci dobil sestrico. Vendar se je že v vrtcu podobno obnašal, ko je bil sam. Tudi doma išče pozornost in se skoraj ne zna igrati sam je nesamostojen skoz se mora nekdo igrati z njim. /.../ Učiteljici mi pravita, da ponavadi mine tako obnašanje v drugem ali tretjem razredu. glede na to, kar si napisala, bi najprej rekla to, da kolikor jaz vem, tovrstne težave ne izginejo v višjih razredih same od sebe, ampak se le še stopnjujejo. če otroci za določeno vedenje ne dobijo jasnega sporočila, da ni zaželjeno, da je neprijazno in nedopustno, ga bodo le še stopnjevali, ker je pač to edini način izražanja, ki ga "obvladajo" in s katerim se dokazujejo. tudi ne bi rekla, da ima sestrica kak izdaten vpliv, saj si sama rekla, da je tako vedenje izkazoval že prej, pa tudi otrok je star že 6 let, kar pomeni, da je svoje vedenje imel čas oblikovati celih 5 let pred prihodom sestrice. ker pa ne navajaš kakih hujših vedenjeskih, čustvenih, osebnih, socialnih ali drugih problemov, lahko verjetno izključimo tudi razne druge zdravstvene težave, ki bi zahtevale zdravniško obravnavo. ekola, če zaključim, menim, da je fant malce razvajen. da ste v dobri volji, da bi otroku omogočili kar najboljši začetek zašli v permisivnost. preveč ste mu dopuščali, se pretiroma odzivali na njegova hotenja in želje, ga niste omejevali, bili nedosledni v vzgoji, mu dajali vse kar si je zaželel, skratka on je bil "princ v svoji palači". kar je bilo zanj zelo fino prvih nekaj let, potem pa so nastopile težave, ker je stopil izven svojega kraljestva in v interakcijo z drugimi ljudmi. on misli, da je še naprej "princ v svojem svetu", le da to ni več le njegov svet, ampak je svet tudi drugih otrok in odraslih ljudi (vrtec, šola). in ker ni več središče vsega, se čuti ogroženega v svojem smislu in zato je okrepil edino kar zna - biti muhav otrok, ki pričakuje, da se bo vse vrtelo okoli njega, ki ne upošteva drugih, misli samo na to, kaj njemu ustreza, je domišljav, brezobziren, kaže pretirano željo po tem, da dominira v prostoru, ne zna sodelovati, sklepati kompromisov, ne upošteva avtoritet, ne spoštuje meja. zato tudi hodi po razredu, moti druge, ne upošteva navodil, je nesramen in odgovarja vsemu, kar mu pride nasproti (no, če tega še ne dela tega, pa še bo). kaj narest: naprej se usest dol z njim in povedat, da danes se začne novo obdobje. da vesta, da je tudi on zmeden, ker vidi, da ni uspešen v tem, kar dela in počne. da vesta, da si želi biti sprejet tako pri otrocih kot učiteljici, da si ne želi biti "poreden" in da vesta, da sam ne ve, kako in kaj naj postopa, da bo do tega prišel. in da mu bosta vidva pomagala pri tem. ker vidva to znata, da pa sta vidva naredila napako, ker ga že prej tega nista naučila. da se mu za to opravičujeta, ampak da bosta sedaj popravila napako. sledi pa naslednji korak: otroka resno prijet v roke: od danes naprej ni več samovolje in neposlušanja. ko se nekaj zmenite, to drži. ko se, če se odločiš za nekaj, se tega držite (ni spreminjanja, ni nedosednosti). otrok naj od zdaj naprej nujno pomaga pri vsem. od pospravljanja posode, posrpravljanja igrač itd. če se punta, takoj pogovor, zakaj je to potrebno in kaj sledi, če ne misli sodelovati. namreč kazen. kaznujte pa z odvzemom nečesa, kar ima zelo rad. gotovo bosta nekaj našla. morda pa bo že oster ton ali pa osrejša beseda dovolj. uvedita tudi strog dnevni ritem. oz. ritem ko ste doma: kdaj je kosilo, kdaj je malica, kdaj je večerja, kdaj in koliko časa je risanka (če je), kdaj je čas za spanje, kdaj je čas za vse kar se v njegovem življenju dogaja. skratka, nič samopašništva. otroci potrebujejo okvirje v vseh stvareh, ki se jim dogajajo. le tako se počutijo varne (ker so vodene in pod okriljem staršev) in so pripravljeni za sodelovanje. ko boste spremenili družinski sistem, se bo čudežno spremenil tudi njegov način funkcioniranja v šoli. no, vsaj jaz tako mislim in bi tudi sama tako postopala. vse dobro!
|