diamantina
|
Nikoli ne bi mogla živeti tako kot živite nekatere, da se s partnerji vidite le čez vikende....To zame ni pravi zakon, pravi partnerski odnos, če se v celem tednu vidiš le en dan ali pa še to ne....Pa še takrat pereš kot zmešana, da ima možek čisto perilo ali pa kuhaš njegovo najljubšo jed in se zraven na silo smejiš, da slučajno ne bi mislil, da si nesrečna... Opereš, zlikaš, pospraviš v tistem času, ko njega ni, seveda. Zakaj bi ravno takrat najbev delala, ko je doma, če pa je takrat, ko ga ni, veliko več časa. Pa tudi navidezno srečen je biti dolgo časa težko, se ti ne zdi? Kaj pa če je ženska zares srečna, nič sitna in zadovoljna? Misliš, da takih sploh ni? O ja, pa so. Jaz in otroci mojega rabimo vsak dan ( in očitno tudi on nas), pa se to v vseh skoraj dvajset_ih letih najinega skupnega življenja ni spremenilo...Rabim ga,da mi pomaga, kadar sem v dilemi, kadar mi ne gre vse tako od rok kot je treba, kadar preprosto rabim nekoga da me posluša, kadar je kdo od otrok bolan in me na smrt skrbi, ko se mi pokvari avto in obstanem sredi ničesar Kdo pa pravi, da moža ni na dosegu roke in da če bi bilo resnično kaj narobe, ne bi začasno pustil delo ob strani in prišel pomagat? MIslim, da je vsak moški, ki ima rad svojo družino, tudi če ni vse skozi ob njej, v težavah pripravljen pomagati in reševati probleme. Take izkušnje imam jaz. Jaz svojega moža ne potrebujem vsak dan čisto po ves dan ... pa verjemi, da je pri nas dela veliko, veliko - nismo namreč blokarji brez ara parcele, ampak s kar nekaj hektarji, veliko hišo ... tko da. da greš na kakšno družinsko slavje kot mati samohranilka in z žalostnim srcem gledaš družinice, ki veselo tičijo skupaj, O ja, sem že bila, celo v njegovi žlahti ... glej, sam mutasta ne smeš bit, pa so roke, ki prevzamejo tvojega otroka takoj zraven. UŽIVAJ, če si na slavju, ne pa da skrivaj jokaš, ker pač tvojega tokrat ni zraven ... jezos no. da si v dilemi koga poklicat, ko z živci čisto na tleh na urgenci čakaš, da otroku zašijejo rano Zakaj pa bi bila v dilemi, koga poklica v taki situaciji ? Jaz bi definitivno moža. Dobro je , če se najdeta v življenju dva človeka, ki jima bližina drug drugega enako pomeni.... Ne samo, da imata glede tega skupno mišljenje, še glede marsičesa ga je dobro imet, sicer zveza lahko razpade, pa če sta vsak dan po ves dan skupaj. Včasih moramo ženske bit malo manj ukazujoče, sitne, tečne, nerazpoložene in jamraste, tudi ovirat jih ne smemo, kako bi se pa ve počutile, če bi vam mož nonstop pel na ušesa, da zamenjajte službo, ker nimate časa zanj, vam pa bi bila služba zelo všeč ... meni se to ne zdi fer. Jaz sem vesela, da je mož uspešen in v svojem delu srečen, oba se trudiva, da ob skupnih trenutkih služb niti ne omenjava, razen če so kakšne težave ... otroci pa tudi ne pogrešajo staršev takooooo zelo, da bi bili za kaj prikrajšani, če enega pač včasih ni. Moj oče je bil tudi tak, pa se odlično razumeva in imama ga rada, tudi zdi se mi, da mi je v življenju nudil marsikaj, me podpiral, navijal zame, držal pesti, kjerkoli je bil in vedela sem, da se lahko nanj zanesem ... seveda sem se pa s tem naučila tudi samostojnosti - dejstvo je, da smo včasih prepuščeni sami sebi in v takih trenutkih ne smemo začet jokat ...
|