nana13
|
Evo, pa sm mislna d nas je takih malo... :) To je moja zgodba...
Rabim kakšno vzpodbudno besedo od vas. Namreč pred dobrimi 6-imi meseci se nam je rodil Enej. Je zdrav fantek, vedno nasmejan...
Pred tremi dnevi pa sem šla na kontrolo h gin. zaradi posega ki sm ga mela pred dobrim mesecem dni, pod narkozo in ona mi pove, da sem, poleg tega da se vse lepo celi, noseča dobre 4 mesece.
Jaz se s tem kar ne morem sprijaznit. Ni bilo planirano tako kmalu, komaj čez leto ali dve. Saj sem tudi sama naivna, k sm ji verjela, ko je rekla da med polnim dojenjem sem zaščitena.
Zdej se spopadam z razno raznimi vprašanje kot so, kako mi bo zneslo dva tako majhna met, moža namreč večinoma ni, ker dela,... popadkov me je strah..., strah me je da bom mela mlajšega manj rada kot Eneja, ker se z njim še ne čutim povezana,... itd.
Sej nism mogla niti jokat te dni, jokam zdaj ko vam pišem za kak nasvet... Vse to mi vzbuja slabo vest! Sm nesrečna, pa mordi sploh ne bi smela bit, saj ni tisto malo bitje nič krivo. Ne vem kako naj se potolažim, ga sprejmem in se sprijaznim, da tako pač je in bo.
Hvala vsem v naprej za spodbudo in kakšen pameten nasvet!
lp, Nana
Nanjo sem dobila kar nekaj pozitivnih misli, ki so mi pomagale, da sem se pomirila in začela sprejemati našega novega nerojenega člana. No, zdaj je moje mišljenje drugačno kot tiste dni, ko je bila v moji glavi totalna zmeda. Predobro vem kako se počutiš!!! Da bi šla delat splav, je bilo itak prepozno, ker sem bila že v začetku 5 meseca, pa nisem vedla. Sploh pa, ne vem kako bi živela z mislijo, da sem naredila splav. Po mojem bi mi vest ne dala miru. Daj času čas in boš vidla da se bojo stvari umirile, misli zbistrile in ga boš sprejela. Vem pa da se ti trenutno to zdi skoraj nemogoče.
Pri meni se je zadeva uredila, sm se sprjaznla,... in zdej ga čakamo. Malega palčka. 
Daj se še kaj oglasi, poročaj kako ti gre...
Srečno!!!
lp, Nana
|
Natisni
, otroka nisva načrtovala, tako da me je zadelo kot strela z jasnega. Čisto sem zmedena, sploh ne morem priti k sebi od šoka. Imam občutek da tega otroka že zdaj nimam rada oz. da ga ne bom mogla imet rada kot prvega, ki je bil zelo zaželen in načrtovan, da bo prvi otrok zaradi drugega prikrajšan. Sekiram se kako bom vse skupaj zmogla, kajti mož je cele dneve odsoten in sem praktično za vse sama. Začela sem razmišljat o splavu. 
), ki res ne more za svoj obstoj. seveda to tudi pomeni, da sem proti splavu, če otrok nastane zato, ker starša pač nista pazila. vsak se mora zavedati posledic svojih dejanj, pa naj bodo kakršnakoli. anyway-avtorica posta je že napisala, da sta se z možem pogovorila in da bosta otroka sprejela, zato se mi zdi kakšno nadaljnje izzivanje čist odvečno
... In ne, nisem se razpištolila,kot si sama zapisala, ampak sem napisala svoje mnenje! Sicer pa glede takih mnenj so se in se bodo vedno razlikovala mnenja... 
anonimna!
samo manjši izcedek mal se mi je zdelo čudno vendar v navodilih piše da je to o normalno. 
