ronja
|
Meje morajo biti vprašanje je le ali je za meje potrebna kazen oz. bolje rečeno kaj kazen sploh je. Preprečiti pacanje s hrano ni kazen. Pospraviti nož ni kazen. Kazen bi bila, če bi otroka zaradi pacanja s hrano poslal sedet na stopnice. Aha, vidim, kje se mi je zataknilo - kot po navadi - pri definiciji besed . Jaz se govorila o teh stvareh kot kazni - pač če bosta nekaj vztrajno narobe počeli, bom to početje prekinila - lahko s tem, da vzamem dotični predmet spotike (aka hrano v tem primeru) in to sem pojmovala kot kazen (zato sem pa rekla, da mora bit kazen takoj in povezana z nezaželjenim dejanjem). Ampak če otrok paca s hrano npr. ker ima odpor do hrane ker ga vedno z njo silimo, potem ni odgovor v kazni na stopnicah ampak v spremembi našega odnosa do hranjenja otroka. Razumeš sedaj? Zdaj pa popolnoma. To je to, kar sem jaz mislila pod "včasih je dobro pogledat širši kontekst, zunanje dejavnike". "Otrok skače, se reži, nagaja." Kaj otrok s tem dela? in kaj nam govori? Otrok nas vabi k igri. Kako? Tako da nam s tem dejanjem naravnost govori: "Ob tebi se počutim tako varnega, da se počutim da lahko tudi tole delam, in tole, in tole. Ob tebi se počutim zelo varnega." In buum, ga mama znervirana zaradi službe, kaznuje, ker se nima časa z njim ukvarjati. hehe, mama se boji, da se bosta treščili in zahteva drugačno igro , če ne nehata, recimo "kaznuje" tako, da se gremo igrat v drugo sobo, ker je skakanje po postelji dostikrat rezultiralo s kako buško. Recimo Ronja se je hotela igrat s kabli - meni se ni bilo problem igrat z njo, ker itak ni dala mira, da bi človek lahko počel kaj svojega (zdaj se lepo zaigra, samo res ni bila ravno zgodnja v tem;). Samo nisem pa hotela igre s kabli - grizenja kablov sploh ne. Tam sva se prerekali non stop. Lejla ni imela kablov, hvalabogu. Prižiga pa razdelilce, ki jih imamo montirane na steni. Pri meni ful pomaga to, da jima direkt povem: vem, da sta fajn punčki in mi dobro hočeta in vaju mam ful rada, ampak zdajle res rabim malo mira, ker mi je slabo/ker sem živčna, ker moram nujno nekaj za službo naredit, pa ne vem, če mi bo ratalo itd... Pustita me 5 min., potem pa pridem k vama (ali pa jima dam neko zaposlitev za 5 min). Težko je, kadar si sam tako zdelan, da še zase nimaš energije. Kadar sem zdrava, se mi zdi vzgoja mačji kašelj, kadar sem pa čisto bolna, bi pa rada, da mi data mir... Ronja to že čisto šteka (pač če ji prej razložim), Lejli še mal manjka , ampak jo včasih Ronja animira oz. se kaj skup zaigrata, pa je. Mi je pa neverjetno, kako jim je pomemben čas skupaj - pa tudi če se sploh ne igram z njima. V sredo sem mela take alergije in še slabo mi je bilo in drisko sem imela, pa tamalidve doma, (ker sem imela potem neka predavanja celo pop (lubi pa na terenu) in ju je babi pazila in je želela, da ji pripeljem otroke, ne da hodi ponje v vrtec, tako da sem ju prej pač imela doma) in sem se sama sebi zdela grozna mama. Ampak tamalidve pa čist srečni . Prej sta že nekaj časa (odkar sem veliko delala) malo težili za v vrtec (da ne bi šli), v čet. noben problem. Danes me cel dan sploh nista rabili in sta se kar sami zaigrali. Vmes smo seveda tudi kaj skup počele, vendar ni nobena nič težila ali karkoli. Včeraj popoldne tudi vse super. Mi ni bilo nič jasno - kako jima je lahko tisti dan, ko sem bila totalno blesava, težila itd..., toliko pomenil?? edino to mu je jasno, da če je nekdo slabe volje ga pusti pri miru. no, saj to na splošno je fajn, da se naučijo - mislim, je praktično vedet. Se pa strinjam s tvojim pointom. tehnofil, samo eno vpr. še: ali si to, da se mama in oče ne razumeta sklepal samo iz tega, da se otrok tako obnaša ali poznaš avtorico po kakih drugih postih (sama sem debil za imena in obraze in si ne zapomnim, kaj je kdo kdaj pisal...). Ker če je prvo, a se ti ne zdi, da je lahko še kak drug razlog, da se otrok ne počuti varnega kot to, da se onadva ne razumeta? Samo razmišljam... tudi pri nas kakšnega pač damo sedet na stol iz čisto preprostega razloga, ker so otroci v tistem afektu trme dostikrat s svojim obnašanjem nevarni sebi in drugim. Vendar se vedno vsede kdo k njemu in se poskuša pogovoriti z otrokom... pelin, aha štekam, hvala za razlago - meni je bilo to nekak samoposebi umevno - valjda ne moreš dat otroka sedet na stol pa it stran - saj ne bo gor ostal, če ne drugega . dobro se pri nas tudi obnese, če dovolimo, da sede k otroku kakšen od vrstnikov in se skuša z njim pogovarjati o zadevi, ki ga je razjezila oz. ga moti. Dobra ideja, bom pozorna, če tudi mojidve kdaj to počneta oz. bom probala. Sicer ju nikoli ne ločujem, da bi rekla, da ne smeta bit skup za kazen, to mi je mimo. Če pa Lejla recimo noče pospravljat in se šlepa na Ronjo, ki pospravlja, potem pa Lejlo najprej poizkušam prepričat, zakaj naj tudi ona pospravlja, če pa ne začne, jo pa odnesem recimo na hodnik in se tam hočem pogovorit z njo. Navadno že takoj oddirja nazaj in začne pospravljat (ker dejansko se je ful šlepala na Ronjo in to ni prav - za nobeno to ni dober zgled). Če ne, se pač pogovarjava in na koncu razume in pomaga. Če vem, da nimam živcev za to tisti dan, pa rajši sama zraven pospravljam, da je hitreje gotovo, hehe. Vendar pa se zavedam, da je vzgajanje v vrtcu nekaj drugega kot doma. V vrtcu imamo zaposleni, kljub temu, da se z otroci dobro razumemo in imamo radi, večjo avtoriteto kot starši doma. Hehe, joj, to sem pa enkrat občudovala Ronjino vzg. oz. pomočnico vzg. in ji rečem, da svaka čast, da jih tako poštima in to toliko tamalih, pa da meni to ne rata tako, pa mam samo 2. Pa pravi ona, da to je čisto drugače, doma je drugače, da ona tudi svojih doma ne more tako zrihtat - da majo one večjo avtoriteto že apriori, pa ker je skupina, ki vleče itd... Me je malo potolažila, hehe. opravičilo je pri otrokih ponavadi tako lepo sprejeto kot čisto zlato...In če smo ga mi sposobni izreči, se ga bodo naučili izreči tudi otroci... To je pa ful res! Otroci so strašno nezamerljiva bitja. Recimo ravno to sredo, ko sem se jima seveda opravičila, ker sem bila tako tečna in zoprna in se je stinila k meni (Ronja, Lejla je takoj zaspala,pa itak sem se morala bolj Ronji opravičit), ko da nikoli nisem nič slabega naredila. Zato, ker sem jaz tako rekel!!! Joj, to sem pa jaz precej poslušala, ko sem bila mala (sem pač vedno imela precej argumentov in ko je mami zmanjkalo argumentov za nazaj ali se ji ni več dalo, je bil to argument čez vse) - in sem ga sovražila v dno duše in si prisegla, da tega pa ne bom nikoli rekla. Zaenkrat še nisem jedla teh žemljic . hehe, tehnofil, saj če sem bolna, ju ne kaznujem zato, ker težita - samo ne da se mi igrat in delat raznih projektov z njim in sem sitna - kar je verjetno glih tako slabo, samo enostavno mi ne znese vse. Samo jaz rabim nekaj drugega takrat. Mi je kristalno jasno, da mi hočeta dobro, ker se to vidi/čuti, dostikrat me tudi pobožata ali kaj takega, tako da to zelo težko tolmačiš kot neko teženje - samo prijetno pa vedno ni (včasih bi šel pač rajši sam na wc). Kako to razložit 2 letni bučki pa še nisem ugotovila, se priporočam. Problem stolčka ali vrha stopnic ni kazen ampak LOČENOST, OSAMITEV. Aha, štekam. Pri nas ko smo rekli, da bo šla na stolček, si je Lejla prinesla svoj stol (tisti mali) na sredi njune sobe, se usedla gor in potem sta se z Ronjo igrali in režali ko pečena mačka. Ampak ni pa več nagajala, tako da sva rekla, da metoda deluje, čeprav je zelo netipična "kazen", da tako uživa v njej . Tako da verjetno to precej drugače izgleda, če ga daš drugam, pa da ne sme dol, pa da nisi zraven in nihče drug tudi ne. To mi v bistvu ni padlo na pamet. Sem se pa pri Ronji jaz umaknila iz sobe, če se je drla - ampak kot rečeno, ona je hotela bit ves čas zelo zraven, tako da se je dalo navadno z njo vse hitro zmenit (po max. 5ih sekunda je prišla za mano in se hotela pogovorit). Lejla je malo bolj samostojna - ampak tudi ona hoče bit v dogajanju in ji ni všeč, če grem z njo na hodnik in ne more zraven afen guncat medtem ko Ronja pospravlja (to je bil ravno današnji primer). Navadno se jih sicer da prepričat, res je pa, da lahko malo dlje traja kot če si takoj bolj jezen. Odvisno od razpoloženja (starša).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|