pelin
|
Pa še odgovor za Milki...upravičeno si jezna in zaskrbljena...Tudi jaz bi bila...zelo. Po moje ni bolj neprijetnega občutka, kot to, če moraš otroka pustit v varstvu pri nekom, ki mu ne zaupaš oz. se bojiš da se bo sončku kaj hudega zgodilo. Verjamem da je vaša vzgojiteljica obupana in se počuti brez moči. Toda to ne sme biti izgovor, da se stvar nadaljuje. Ona je v resnici tam zato in edina, ki je poklicana, da zadevo uredi. To seveda ne bo naredila s tem da bo na veliko jedikovala in na vse strani poimensko razglašala "krivce", temveč je treba k stvari pristopiti odločno. Poklicati na razgovor starše, če se ne odzovejo ( žal se tudi to dostikrat dogaja ), zadevo peljati naprej...do vodje vrtca, ravnatelja, po potrebi tudi do psihologa. V tem času pa pač tega otroka res budno opazovati, ga spodbujati in poskušati peljati v pravo smer ( spodbude, pohvale, nagrade, zgled...)in če so zadeve res kritične, otroka pač malo bolj individualno obravnavati. S tem ne mislim, da ga je treba zapreti v luknjo, temveč je eden od strokovnih delavcev bolj ali manj več časa ob njem in je nanj bolj pozoren... Res je, da ti ob kakšnem neprimernem ravnanju otroka najprej pride na misel, da je to nekje videl, ga je kdo naučil in podobno. Velikokrat v vrtcu podzavestno krivimo starše, starši pa nas v vrtcu. Vendar ni vedno tako.V večini primerov je to res neka razvojna stopnja (takih , ki grizejo v samoobrambi sem jaz zelo malo videla), ki zagotovo mine. Če je stvar peljana v pravi smeri doma in v vrtcu, je to še hitreje. Treba pa se je zavedati, da mamica, ki med tem časom, ko je otrok v vrtcu, npr. v trgovini prodaja ali pa v pisarni sestankuje in podobno, ne more preprečiti če otrok v tem času v vrtcu grize.
|