ronja
|
biser, prvo, kar se moraš zavedat, da stvari ne grejo na boljše vedno čisto linearno - torej v smislu: če daš ti njemu šopek rož, bo on naredil še malo večji korak k tebi in potem ti k njem itd... Ni vedno tako. Včasih moraš veliko vlagat, potem pa se enkrat prebije nek zid in takrat dobiš vse nazaj. Včasih je vsako delo zaman. Vedet, kdaj se splača vlagat, je pa umetnost. Navadno takrat, kadar se imata človeka še rada in ni kakega res hudega "break-dealerja", (kot bi rekla mateyka) med njima - pri vama tega ni- imata podobne vrednote: želela sta si veliko družino, veliko vama pomeni delo in poštenje, tu ni konfliktov. Je pa tekmovanje, kot je že vijoličarka lepo napisala. kar ni ok. v partnerstvu naj bi si pomagali, se gor držali, ne tekmovali, ker to poriva drugega dol, ko hočeš bit boljši od njega... Drugo, kar je, moraš vedet, da je problem, kadar so pozornosti dane zato, da bi pozornost nazaj dobil - takrat navadno nimajo iste posledice - ljudjem dostikrat nič ne pomeni pozornost, če je dana zato, ker se to "pač spodobi" ali pa če je dana zato, da bo človek nekaj dobil nazaj. Saj sama veš, da je tako... Nobeno delo ni več vredno: ne služba, ki jo opravlja on in ne delo,ki ga opravljam jaz doma. Mislim, da je to kar enakovredno. Vsekakor je enakovredno, vendar pa tega ne ti ne on ne vidita tako: ti sama praviš, da v službi njemu ni preveč naporno, ker ima čas po fb brskat, pa da njegovo delo ni tako naporno kot je iblo tvoje, on ima tudi tak občutek, da njegovega dela ne ceniš (glede na to, da je rekel, da praviš, da nič ne dela)... Ti se seveda počutiš enako, ko on ne vidi tvojega dela. S tem morata nehat - oba! Samo nažalost on dobi za svoje delo plačano in tudi pohvalijo ga če naredi vredu, jaz pa delam za družino in tega sploh nobeden ne opazi, Mogoče njegovo delo v službi opazijo in ga pohvalijo, ni pa nujno. Predvsem pa ga ne opaziš in pohvališ ti - in to je njemu bolj pomembno kot šef, verjemi... On pa ima občutek, da zate on v službi nič ne dela in da nima pravice bit zmatran... Tudi to, da si ti en dan izmisliš, da boste pa skup kot družina in ti ta dan določiš, je lahko hitro obsojeno na propad, če pri tej odločitvi ne sodeluje on. Ti si se odločila, da boste ta dan skup, on pa je to samo izvedel (če si mu sploh povedala, da imaš te namene)... POtem je prišlo kup stvari vmes in en kup obiskov, ki vaju oba utrujajo... Potegnita že ročno! Saj ni treba, da hodite vsak vikend nazaj v Celje! Vzamite si malo fraj in magari samo poležavajte doma na kavču. Ali pa pojdite na sprehod v Tivoli. Mejte kdaj malo na izi! Non stop vožnje, obiski pri babicah, prababicah, teh onih, služba, punčka s posebnimi potrebami, selitve sem in tja, še zdaj, ko sta že preseljena... Pa ni čudno, da sta izmozgana! Praznovali bomo pri moji mami in to da gremo tja njemu sploh ne paše. Tebi pa ne paše bit pri njegovih! Jasno, da ima vsak od vaju svoje razloge, da mu ne paše viset pri tašči in tastu - ne razumejo se pač vsi (poglej rr, če ne verjameš;). S tem ninič narobe, če en drugega ne silita preveč v stike in če so stiki približno enakovredno razporejeni, če si seveda oboji stari starši enako želijo videt vnuke in če so oboji sicer ok (lahko tečni, ampak da pač ni nič generalno narobe z njimi). Kar se denarja tiče, pa se res usedita dol: ne moreta se it takole ločenih računov, če imata skup 3 otroke in si ti še brez službe! Imam občutek, kot da bi bil to njegov bufer, edina stvar, po kateri se meri, da on nekaj naredi - in te s tem drži. Morda mu ne bi bilo treba, če bi čutil, da njegovo delo vidiš tudi berz tega. Vsekakor pa se sama ne bi pustila takole zezat. prvi korak je, da si ti v glavi zrihtas, kaj pravzaprav zelis in pricakujes: potem to uskladis s tem, kar lahko realno pricakujes. to je proces in menim, da si ti zdaj na tocki, ko je to potrebno. vedi, da se je zamer v tebi nakopicilo in da bo potrebno narediti malo distance od vsega, ce zelis druzino obdrzati. sama menim, da je locitev res skrajna izbira. ko bos vse to dobro prezvecila, to predstavis njemu. pa na takrat, ko bo naspidiran ali utrujen ali jezen ali..., ampak takrat, ko bos cutila, da je cas zato. in takrat poskusaj brez obtozb nasteti, zakaj mislis, da se ti godi krivica in kaj bi zelela od njega. v vmesnem casu pa si privosci, da ga kdaj pustis brez kosila, ker boste z mularijo raje uzivali kje zunaj, oni pa bodo itak bolj zadovoljni s cim drugim namesto kosila metulj, podpis. Tudi jaz sem utrujena, pa mi ni opravičeno, da kaj ne postorim. A njemu pa, zato ker se ona pritožuje, da to ni življenje, ki si ga je zamislila, naj vse oprosti, naj ga razume. Kje pa on razume njo? dreamhorse, ne gre za krivdo in opravičila. Če hočeš odnos ohranit, družino skup obdržat, potem se ne more vsak oklepat svojega ponosa in videt samo svoje krivice, ker se tako situacija ne bo nikoli premaknila na boljše! On nje ne razume - kot ona njega ne - zato je pa fajn, da en začne, sicer bosta takole životarila še dolgo, dokler ne bo ali počilo ali pa se bosta tega navadila in bosta čisto odtujena. Se ti ne zdi boljše kdaj požret ponosa in se zmenit, čeprav "bi moral bit on tisti, ki naredi prvi korak"? Včasih se ne da vsest in pogovorit, ampak v tem primeru ni na nas, da se trudimo za idealno družino. V tem primeru je na nas, da ZAHTEVAMO pogovor. Ker dejansko se navadno da pogovorit, kadar se oba želita. Poslušam očitke, da ne pospravljam dovolj. A ne pomnim, kdaj je vzel otroka in šel kam z njo, da sem jaz lahko počistila. Po navadi počnem vse to čez vikend, ko ona spi. Torej v 2 urah na dan, generalno sčistit hišo, zlikat, skuhat, oprat in posušit perilo. Medtem ko on leži na kavču, ali ga sploh ni doma. A jaz pa nimam pravice ležat na kavču. In ne, vsako minuto ga pa res ne mislim opozarjat. nehaj se opravičevat: njemu, sebi in nam. Ne, ni treba, da je gospodinjstvo tipi topi. Če mu ni všeč, kot je, lahko komot sam pospravi, da bo lepše. Ko ga vprašam, če se mu zdi ,da funkcionirama, mi reče, da je pri drugih tudi tako, so vzponi in padci. no, to ima prav: večina se nas mora vsake toliko kaj pogovorit - navadno z leti vedno bolj poznamo drug drugega in si znamo vedno lažje povedat, kar smo želeli, pa vedno bolj se znamo poslušat in se ne obesimo na vsako besedo, ker hočemo izluščit pomen, kaj je drugi želel povedat s tem... In zato je pač kasneje vedno lažje (vsaj meni se zdi). Pa to, da ne dvomiš več non stop, ali je to to, ampak veš, da je, pa da je treba samo pač sem pa tja kak nesporazum rešit ali pa kake prioritete ali želje skompromisat. It gets easier, skratka;). Ne misli, da obstaja čarobna paličica ki bo vse rešila. Ne misli, da se za ljubezen ni treba truditi, da mora sama priti. Ne pride sama. In tudi sreča ne pride kar sama. In ne misli, da lahko kar naenkrat kar spremeniš situacijo. Ne moreš je. Lahko se samo trudiš, da vaši družini uspe, da boste skupaj srečni. In to se mora truditi tudi tvoj partner. To je edina pot. Mislim, da lahko s pravim pristopom, brez pokroviteljstva in pametovanja, tudi partnerju dopoveš, da bo moral nekaj narediti na tem področju, če ima željo biti v tej družini. Kako, pa veš bolj ti, ker ga poznaš. Sigurno pa ne tako, da mu ti govoriš kaj mora in bi moral narediti. Podpis. taddy, mislim, da ji nič kaj dosti ne pomaga, če ji pametujemo, kako bi moralo biti in kako je pri nas vse oh in sploh fajn. Ona rabi nasvet, kaj naredit. To, da spoka za en mesec, je sicer tudi ideja in mogoče bi zelo dobro delala, ne vem pa, koliko je pri njej realno izvedljiva in koliko si ona želi oz. ali je sploh pripravljena kaj takega naredit. ima vseeno 3 otroke, od tega eno punčko s posebnimi potrebami in neka selitev za 1 mesec zna bit kar naporna. zato bi jaz na njenem mestu najprej poizkusila s pogovorm (sicer brez vodke, ker sva pač bolj non alko, ampak v bistvu je vseeno, kako do pogovora pride, glavno, da pride - ne tak, da si mečeta naprej, kaj vse kdo dela, ampak tak, da si povesta, kako se kdo počuti in da se potrudita drugega sprejet, da si data priznanje)... Kadar imamo občutek, da drugi ne vidijo našega truda, izgubimo motivacijo - to se dogaja pri njiju obeh. Vsekakor ni prav, da on doma samo pred fb in tv visi, vendar pa nekdo mora presekat vozel - on ga ne zna, ona si ga želi in sprašuje, kako...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|