Magi*
|
moja sestra je prebolela anoreksijo in bulimijo (ti dve bolezni se običajno pojavita v paru). lahko bi ti napisala kaj o tem na privat, se mi pa zdi v redu, da se tudi o tem pogovarjamo "na glas". to je res ena huda in dologtrajna bolezen. značilnosti so, kot si že sama povedala motnje hranjenja, menjava razpoloženja (depresija, evforija), izkrivljena samopodoba... moja sestra se je z boleznijo borila dolga leta. torej: jaz sem prva opazila, da je nekaj narobe in nato opozorila starše. komaj sem jih prepričala, saj so bili mnenja, da se to dogaja samo v ameriških filmih (to je bilo 7 let nazaj; sestra je bila tedaj stara 22 let). ko smo spoznali za kakšno bolezen gre, je bilo sila težavno z resnico soočiti tudi sestro. anoreksiki resnico lahko dolgo, dolgo skrivajo pred ostalim svetom, njim samim se pa zdi, da se imajo pod kontrolo in je z njimi vse v najlepšem redu. v bistvu smo stopili skupaj (cela družina), sestro vodili do zdravnikov, psihiatrov, skupin za samopomoč, bioenergetikov. predvsem pa veliko, veliko delali znotraj družine (izleti v naravo, druženje, pa tudi strogo nadziranje hranjenja, teže...).
kake 2 leti smo se ubadali z akutno boleznijo, da je sestra pričela nekaj malega jesti in hrano tudi sprejemati. potem pa smo se ukvarjali s sekundarnimi problemi (mesečnega perila ni imela 5 let, problemi z vezmi, kostmi, zobmi, jetri, slabokrvnost, izpadanje las...in seveda delo na njeni samopodobi). anoreksijo je premagala. kasneje je pomagala mladostnikom s podobnimi težavami, začela se je aktivno ukvarjati s športom in zdravim načinom življenja. sebe je sprejela takšno kot je in se ima rada. danes je zaposlena, poleg tega se pa resno ukvarja z alpinizmom.
pot je bila trnova in večkrat za celo družino skoraj pogubna, vendar nam je uspelo. naj ti tale moja zgodba vlije volje in upanja, da boste našli način kako pomagati vašemu atiju k ozdravitvi. za kakšne bolj konkretne podatke sem ti pa na voljo tudi "na privat".
lp, Magi*:rozica:
|
Natisni
