Gina
|
Jaz sem živela v hiši pri tašči, se pravi sta otroka imela babico in dedka v isti hiši. Mala je bila zelo navezana na očeta, mali pa na okolje, v katerem je živel. Stara sta bila 4 in 6 let, ko sem se odselila. Že dve leti prej sem vedela, da se bom ločila, pa nisem imela možnosti kam iti. Leto preden sem šla, sem ju počasi pripravljala na to, da bomo šli. Večkrat sem jima povedala, da se bomo preselili v blok, pa da bo oči ostal v hiši in da ga ne bo z nami. Pa babica tudi, seveda, da je ne bo čisto blizu. Povedala sem jima, da bomo šli zato, ker se midva z očitom ne razumeva in da sem utrujena od prepiranja. Da ga bosta lahko vedno, ko bosta hotela, videla in šla k njemu na obisk. Ni jima bilo fajn. Mala je imela travme, da od očita stran pa že ne bo šla, mali pa, da on pa ven iz Lj. že ne gre. Pa smo vseeno šli. Mala je v resnici imela težave s tem, da je pogrešala očeta menda celo leto, v okolje pa se je takoj vživela, mali pa je nekako sprejel, da je pri očetu samo vsaki drugi vikend in ni jokal, ko je domov prišel, vendar se je težko navadil na okolje. Po kakšnem slabem letu so se stvari čisto uredile. Nikoli več si ne želita nazaj Lj., jima je tu preveč lepo, imata veliko prijateljčkov, oba pa sta se navadila, da sta pri očetu omejeno št. dni. Vidiš, vse se uredi, samo terja določen čas. Moja dva sta tudi mislila, da kaj drugega kot živeti v hiši ne moreta in da ne bosta srečna, pa ni problem. Sem pa res gledala, da je blok v zelenju, da imata dosti narave okrog, po drevesu lahko skorajda splezata na domač balkon in iz njega trgata jabolka. Nič groznega jima ni, vsekakor boljše kot je bila atmosfera v prejšnjem domu med njuno mamo in očetom. Umirila sta se pa oba takoj po par mesecih. Kar pogumno, vse bo ok.
|