BelaBrka
|
Saj ne vem več kaj naj si mislim in kako naj ravnam. Kot tudi ne vem, kaj želi sedaj moja mama doseči. Od dogodka dalje se nismo videli, slišali. Meni se ne zdi prav, da bi jo klicala in "ravnala" stvari, ko pa je koneckoncev ona prav užaljeno odšla skozi vrata, češ kaj si jaz predstavljam, da si ji upam reči kaj čez njun odnos do nas, do vsega...
Danes sem odprla poštni nabiralnik in je bila notri kuverta, sinova dudica in pismo zame, ki je prispelo na njun naslov.Zraven je bil priložen listek, na katerem je pisalo da je dudo našla, da je prišla pošta zame in na koncu vprašanje, kako sta otroka ter lep pozdrav in podpis z imenom.
...ja in kaj naj zdaj jaz? Pokličem in povem kako sta otroka, ji odpišem in vržem listek v nabiralnik... ne vem no. Takšno ravnanje mi je pa res mimo. Sploh ne vem kaj naj rečem. Ne mislim se it takšnih iger. Točno ve, da lahko pozvoni in reče, da bi rada videla otroka. Tudi pokliče lahko in vpraša kako sta. Jaz se z njo nisem skregala, niti se nisem namulila. To je storila ona, ko je odvihrala skozi vrata. Jaz sem ji, kot se trudim že od nekdaj želela pokazati, povedati, da njeno ravnanje ni ok. Ampak neee, kaj pa jaz smrklja vem, kdo pa mislim da sem, ona je pa ja starejša, kaj sem pa v življenju dosegla, da bom zdaj njej pamet solila, zakaj bi me pa bilo potrebno upoštevati, a zdaj bom pa jaz njej pamet prodajala...in podobne izjave, ki jih je bilo v takšnih in podobnih primerih slišati iz njenih ust.
No seveda se sedaj muli, ona gre notri, ko nas vidi zunaj in potem gre še tako daleč, da niti pozvoni ne da bi videla otroka in mi vrgla tisto pismo in dudo tja v glavo, če sem ji po njenem že storila tako grozno krivico. Da ne govorim o dedu. Z njim sploh nisem niti ob, niti po dogodku govorila, pa se tudi on ne oglasi, ne pokliče...čaka da vidi kaj se bo zgodilo.
Res ne vem, čemu je vse to potrebno. Dokler nisem imela otrok, sem stvari sprejemala drugače, bolj prizanesljivo in vedno iskala izgovore za njiju, se prilagajala, umikala in za dobro dobrih odnosov "požrla" marsikatero žaljivko. Sedaj pa mi je to čustveno manipuliranje malce zraslo čez glavo. Ne vem, zakaj se staršem ni potrebno držati dogovorov, Zakaj sem le jaz tista ki se mora vesti spoštljivo, zakaj jima nimam pravice povedati, s čem se ne strinjam, zakaj mislita, da sta vedno vse naredila prav. Ja nista, veliko stvari nista naredila prav. Ampak jima upam to povedati? Nikakor. Moja mama bi dobila napad joka, razbijala bi okoli, da jo obtožujem, da je slaba mama, da je ona vedno tista, nad katero se vsi znašajo, da je že od nekdaj tako in da kaj pričakujem od nje, kakšni so bili šele njeni starši in koliko krivice doživlja že celo življenje. Sprožila bi torej le plaz samopomilovanja in iskanja krivcev za njeno nesrečo. Pa ne bi rekla, da je res tako grozno. Za izboljšanje življenja je potrebno dostikrat iti preko svojih miselnih blokad, stopiti iz svojih ustaljenih okvirjev in kaj žrtvovati. Kolikokrat sva ji že oba z možem stala ob strani in ji poskusila z nasveti, s takšno in drugačno pomočjo olajšati kakšno stvar, ji pomagati ampak ne, na koncu je vedno izpadlo tako, da ponujene pomoči ni sprejela, oziroma je samo kimala in potem naredila točno tisto, kar sva ji midva in še kdo bolj usposobljen v posameznih primerih svetovali, da se ji enostavno ni dalo kaj postoriti za spremembo, da sva se midva počutila kot dva smrkavca, ki govorita tja v tri dni, ona pa že najbolje ve in naredi po svoje in potem ponovno stoka kako so vsi nepravični, pokvarjeni in ji ne želijo nič dobrega.
Sem malo zašla. Če se je komu dalo brati tole moje negodovanje in samoterapijo da sem, sem izkašljala svoje tegobe, hvala, za morebitne komentarje tudi hvala.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
