lunka1
|
Zanima me vaše mnenje....
15.2. se mi izteče porodniška. V kratkem imam razgovor za službo in kar nekaj možnosti da jo tudi dobim. Problem je sledeč... ČE bi jo dobila, potem bi začela že naslednji teden. V ponedeljek. Osebno mi postane slabo ob tej misli, ampak treba bo iti prej ali slej... Preden sem rodila sem bila brezposelna, med nosečnostjo sem diplomirala na FF. Torej živimo ob eni plači in mojem starševskem dodatku 190€, s tem da ima mož sicer dobro plačo, a imamo tudi 500€ kredita... Mekaj denarja imamo tudi še privarčevanega... TAko da finančno sicer ni nuje, ampak vseeno je fajn, če je omogočen čim višji proračun.
Ker sem bila pred porodom brezposelna, imam pravico oz. možnost, da z možem deliva porodniško (kot sem jaz razumela gospo na CSD, ta možnost pripada samo brezposelnim, ki med časom porodniške najdejo zaposlitev,...). Torej zadnji mesec. Meni se trga srco ob misli, da bom mojo malo pikico, ki se sicer še nekajkrat na dan doji (eno dojenje bi morali opustiti, enega pa premakniti na malo zgodnejšo uro), pustila doma, sama pa bom odšla delat.
Naj omenim, da je služba ena mojih sanjskih, torej samo delo je super, plača dobra (v šolstvu). Je tudi služba za daljši čas, sprva sicer kot določen čas, potem za nedoločenega. Vrtec smo tudi dobili, oz. ga bomo, če jaz dobim službo (nas čakajo v enem izmed privatnih vrtcev).
Saj vem - rekle boste, kaj sploh čakam?! In kaj sploh razmišljam?! Saj vem, smotana sem... Ampak vseeno mi je takoooo hudo... Tako hudo, da potihem še celo upam, da službe ne bi dobila, čeprav bi bila to enkratna priložnost. Službo v šolstvu dobiti sredi šolskega leta, je praktično misija nemogoče... Jaz pa kar cincam, včeraj sem cel večer prejokala, ko sem dobila vabilo na razgovor. Smotka jaz...
Ker moja znanka dela enako delo, kot bi ga delala jaz, točno vem, v kaj se podajam. Malo svetovalnega dela, malo učenja strokovnega predmeta. To bi bilo moje delovno mesto. Pravi, da bo na začetku težko, ker je ogromno zakonodaje in stvari, ki se je je treba naučit, ampak tumpasta ravno nisem, to bi že potrpela teden, dva, potem bi vsaj na približno stvar obvladala. Mogla bi naredit priprave za tisti predmet, ki bi ga poučevala,... Ampak predmet je zanimiv, tudi to ne bi bil problem. In prvič v življenju bi stopila pred razred dijakov... Je pa dejstvo, da bi bili s hčerkico manj časa skupaj na začetku. Ne samo, da bi bila v službi, tudi doma bi imela kar nekaj dela...
Opažam, da so res vse stvari porihtane tako, da MORAM službo sprejet. Vrtec, moževa porodniška, všečna služba,... Joj, ne me kregat, samo napisat sem mogla tole... Mogoče zato, da vidim, da bo vse okej...
LP
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
) 
. Ok, je stresno, včasih ne vem, kje se me glava drži, ampak kadar mi pa gre - je super! 
.... 
). Pa tudi otrok je kar enako navezan na oba starša. No, pa navadno je to še velik plus tudi kasneje, pri uvajanju v vrtec oz. varstvo (kjer lahko vedno srečaš kakšne zblojene mame, ki imajo večje probleme z ločitvijo, kot pa otroci sami, ki po njihovem niti dihat ne morejo brez mamice. Ja, itak. 
). 
), vendar tako, kot je že ena napisala, dojenje pri tebi ne more biti izgovor. Še vedno se da, če sta za to otrok in mama (tako vsaj pravijo tiste, ki dojijo). 
