ronja
|
Ne vidim smisla v tem, da otrok hitro oz. hitreje je.
Točno to sva tudi midva mislila in zato ji tudi nisva težila - je pač jedla s svojim tempom - potem pa naša mala miška tako počasi je, da ji zmanjka časa, da bi pojedla kosilo ali dobila repete, če je še lačna (kar je pogosto) - v vrtcu, seveda, doma že lahko dobi še;). In to pa ni fajn, ker je potem lačna. Tako da vedno moraš pač tehtat, kaj je boljše za otroka: nič nisva rekla, dokler je to samo nama malo zakompliciralo življenje, ker je pač ona jedla, ko smo že vsi končali in je en moral sedet zraven z njo, sicer je tudi ona nehala jest in bila potem čez 10 min. lačna. Ko je pa to postal problem tudi v vrtcu in je bila zato lačna tam in je bilo to tudi vzg. zoprno (itak da je težko otroku rečt, da ne more dobit več hrane, če te prosi zanjo, ne morejo pa zaradi nje vsi čakat še pol ure, da bojo šli spat - to mi je jasno)... no, takrat sva pa tudi midva začela to malo pospeševat. Po zdravi pameti za moje pojme (ne vem pa, kako bo to lilijana definirala, hehe;).
Ronja, verjamem, da je za celotno družino moteče, če otrok počasi je, ampak vseeno bi ti priporočala, da jo preveč ne priganjate, ker ti iz lastne izkušnje povem, da je to zelo stresno za male gurmane
Skratka: s tem se strinjam in tudi midva zelo rada v miru jeva - zato sva oba dobila kako kilco gor, ker je bilo "v miru nekaj pojest" mogoče samo zvečer in sva se potem "v miru ornk najedla", ko so šli otroci spat- beri 21:30, kar si lahko misliš, da ne vpliva ravno pozitivno na postavco . Tako da sva na isti strani kar se tiče gurmanstva in prav zato tudi Ronji nisva nič rekla - ker nama je obema pomembno, da imamo skupno kosilo, v miru (pač kolikor je lahko mir ob dveh malčicah), da se nam ne mudi, da se lahko kaj pomenimo in se imamo fajn - pa da jedobro, seveda. Ampak na žalost je tamala zato razvila svoje uživanje ob hrani do teh časovnih dimenzij, da je postalo že moteče v vrtcu in je reva parkrat ostala brez repeteja (je pa suhica in je boljše zanjo, da dobi kolikor si želi pojest, ne da pol kosila prečveka in presanja, potem je pa lačna)
Ronja, strinjam se s tem da ti vzgojiteljica pove kaj je "narobe" ampak ena psihologinja, ki otroka vidi samo enkart v življenju za 15 min pa tega definitivno ne more vedet.
Ravno zato, ker sem dobila tako diametralno nasprotna navodila od vzgojiteljic (ta so bila sicer splošna za vse otroke, na prvem roditeljskem) in od psihologinje (ki so bila pa specifična za mojega otroka, ki pač še ni znal narisat kroga - tudi sicer mi je jasno, da je pri risanju zadaj - šele pred kratkim je začela risat glavonožce pa je stara 3 leta in pol in jih veliko že lepo riše v tej starosti. Ona pač še ne, meni se to ne zdi problem, dokler napreduje. je pa prav, da na to opozorijo in da sem potem lahko bolj pozorna na to.) Zato sem na govorilnih, ki so slučajno ravno sovpadale s pregledom, vprašala še to, kaj se vzgojiteljicama zdi - sama namreč nimam primerjave, saj poznam samo njo in ne vem, kako naj bi otrok risal pri teh letih - onidve imata neprimerno več izkušenj. NIsem je hotela silit, ker mali se niti pod razno ni dalo krogov risat - če sem ji rekla, je rekla, da ne, da ona bi po svoje risala - torej čečkala - ja, še pri 3 letih; nisi mogel ločit njene slike od slike od tamale, ki je leto in pol mlajša. Zdaj pa lahko in je razlika očitna.
Sicer mislim, da lahko kako stvar trofi tudi človek, ki te prvič vidi - ravno, ker gleda bolj neobremenjeno - in psihologi naj bi imeli znanja, da bi to večkrat trofili... Nekateri so dobri, nekateri pa zanič. Lubi je delal parkrat psihoteste (pač za vojsko, pa za službo) in so prišli neverjetno različni rezultati ven (od tega, da so ga čisto trofnili, res v nulo kar se tiče tega, kar so pač gledali - ampak ne samo po testu, je bil še pogovor s psihologom zraven, do tega, da je samo po testih prišlo ven, da je nagnjen k množičnemu samomoru - kar definitivno ni res - je en redkih, ki na samomor še ni pomislil in vsekakor ni glih "ovca", da bi ga množica potegnila) Tako da testi in psihologi - so lahko očitno zelo različni .
ker je pač takšna da ne govori veliko, sploh pa ne z ljudmi ki jih ne pozna. Pa je rekla psihička da pač takšna je in da jo moramo sprejet takšno ( ne pa mi težit s knjigamo o vzgoji) kar jaz itak že vem.
No, pri nas je bilo isto - samo da Ronja sicer NON STOP govori, ampak ne pred neznanci in me je bilo kar malo strah, da ne bo nič povedala, ker ji bo nerodno. Samo je bila ena prijazna psihologinja, pa itak ji dajo najprej une nalogice (kockice in to) in ko otrok vidi, da vse zna, dobi malo samozavesti, pa tudi lažje odgovarja. Pa na začetku so jo poslali se igrat v kot, pa sva se samo midve pogovarjali, da se je vmes malo udomačila, to je po moje tudi pripomoglo. Je bilo pa isto: vem, da je sramežljiva in bolj plašna - in taka pač je. Kar me je skrbelo in sem zato vprašala, je to, ali je taka po naravi ali sva jo midva tako naredila (ker doma in v vrtcu, med "svojimi", sploh kadar ni veliko otrok, je res čisto druga). Pa vsi pravijo, da je taka po naravi.
ker se vaj meni zdi da je popolnoma normalno da se stuširamo goli.
Seveda je! po moje je bilo to vprašanje bolj zato, da vidi odziv otroka, če kdo omeni goloto: ali čisto zablokira, ali mu je to nekaj normalnega in po moje ne bi bilo psihološko čisto nič narobe in bi se mu kvečjemu v dobro štelo, če birekel: "ja, valjda, kako pa drugač?" Če bi pa otrok ne vedel, kaj pomeni to gol ali pa bi mu postalo očitno grozno neprijetno, bi pa psihologinja verjetno sklepala, da nekaj ni ok. Ne gre za to, da se ne bi smeli videt goli - mi njih in oni nas - ampak za to, da to otrokom ne predstavlja nobenega problema - kar jim ga ne, če je vse ok.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
). Pa tudi dokazano je, da je počasno prehranjevanje s prežvekovanjem nekako bolj pravilno in zdravo zaradi samega presnavljanja hrane. 
