 |
RE: zaposlitev, otrok in delovni čas
9.1.2011 13:19:12
|
|
|
|
Klemy82
|
Kolektivna pogodba za trgovino pravi:
31. člen Vrste in oblike delovnega časa
Pri delodajalcih se glede na potrebe delovnega oziroma poslovnega procesa na posameznih področjih dela uporabljajo praviloma naslednje vrste in oblike delovnega časa:
– nepremični delovni čas, – premični delovni čas, – delno premični delovni čas, – deljen delovni čas – izmenski delovni čas.
32. člen Nepremični delovni čas Nepremični delovni čas je čas, pri katerem je točno določen čas prihoda in odhoda z dela. 33. člen Premični delovni čas
Premični delovni čas je čas, pri katerem je čas prihoda in odhoda z dela določen v razponu. V sistemu premičnega delovnega časa imajo posamezni pojmi naslednji pomen: a) Dovoljen delovni čas je razpon, v katerem lahko delavec opravi svojo delovno obveznost. Omejuje ga ura najzgodnejšega dovoljenega prihoda na delo in ura najkasnejšega dovoljenega odhoda z dela. b) Obvezni delovni čas je tisti del dovoljenega delovnega časa, ko delavec mora biti prisoten na delu. c) Premakljivi del delovnega časa je časovni razpon, v katerem lahko delavec sam odloča o trenutku prihoda na delo in/ali odhoda z njega, razen če narava dela zahteva, da delavec ostane na delu, dokler ne konča posameznega opravila, ki je vezano na rok ali sodelovanje z drugimi delavci. 34. člen Delno premični delovni čas
Delno premični delovni čas je čas, kjer je točno določen čas prihoda na delo oziroma odhoda z dela, čas odhoda z dela oziroma prihoda na delo, pa je določen v razponu. Delno premični delovni čas se določi v primerih, ko zaradi narave dela ni mogoče vnaprej določiti začetka oziroma konca delovnega časa.
35. člen Deljen delovni čas (1) Deljen delovni čas je čas, ko delavec opravlja delo s prekinitvijo polnega dnevnega delovnega časa, prekinitev pa traja najmanj eno uro. (2) Delavcu, ki dela s krajšim delovnim časom, do štiri ure, se omogoči delo brez prekinitve.
36. člen Izmenski delovni čas
(1) Izmenski delovni čas je čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet- ali šestdnevnega delovnega tedna od šest do osem ur dnevno in se praviloma ponavlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drug teden v popoldanski oziroma nočni izmeni. (2) Za delo v popoldanski izmeni se šteje delo, če delavec izpolni 75% in več svoje redne dnevne delovne obveznosti po 12.00 uri. (3) Za delo v nočni izmeni se šteje delo, če delavec izpolni 75% in več svoje redne dnevne delovne obveznosti med 22.00 in 7.00 uro naslednjega dne. 37. člen Neenakomerna razporeditev
delovnega časa (1) Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa v primerih, ko to narekujejo objektivni razlogi (različne vrste in oblike delovnega časa, ki ne omogočajo izravnave delovnega časa v krajšem obdobju) ali tehnični razlogi ali razlogi organizacije dela, se upošteva poln delovni čas kot povprečna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev. (2) Če ima delavec po zaključku 12-mesečnega obdobja presežek ur nad polnim delovnim časom v navedenem obdobju, je delodajalec dolžan delavcu presežek ur plačati po posebni obračunski postavki, ki je določena za nadurno delo, in sicer pri obračunu plače v naslednjem mesecu po izteku 12-mesečnega obdobja. (3) Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa, delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur tedensko. (4) Neenakomerne razporeditve delovnega časa ni mogoče odrediti delavcem, za katere velja prepoved dela preko polnega delovnega časa.
38. člen Začasna prerazporeditev delovnega časa
(1) V posameznih organizacijskih enotah se lahko delovni čas začasno prerazporedi, tako da traja v določenem časovnem obdobju več, kot znaša redna delovna obveznost delavca, v preostalem delovnem obdobju pa manj od redne delovne obveznosti delavca. (2) Delodajalec oziroma od njega pooblaščeni delavec lahko v posameznih organizacijskih enotah delovni čas prerazporedi v primerih nepredvidenih izjemnih potreb delovnega procesa (izredne inventure, izredne dostave, povečan promet, povečana naročila ipd.). (3) Delodajalec je dolžan v pisni obliki obvestiti delavce o oceni, za koliko časa se začasno prerazporeja delovni čas, in sicer najmanj en dan pred začasno prerazporeditvijo delovnega časa posameznemu delavcu oziroma najmanj tri delovne dni pred začasno prerazporeditvijo delovnega časa več kot desetim delavcem. (4) Delodajalec je na zahtevo sindikata dolžan v roku treh delovnih dni po prejeti zahtevi pisno obrazložiti razloge za uvedbo začasne prerazporeditve delovnega časa.
39. člen Nadurno delo (1) Delavec je dolžan na zahtevo delodajalca opravljati nadurno delo:
– v primerih izjemoma povečanega obsega dela, – če je potrebno nadaljevanje delovnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi, – če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, – če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa, – v primeru izvedbe rednih ali izrednih inventurnih popisov, – v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom. (2) Nadurnega dela ni dovoljeno uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. 40. člen Odreditev nadurnega dela Delodajalec je dolžan nadurno delo po prejšnjem členu te kolektivne pogodbe odrediti v pisni obliki pred začetkom dela. Če tega zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni mogoče storiti, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje v roku petih delovnih dneh po opravljenem nadurnem delu. 41. člen Prepoved opravljanja nadurnega dela Nadurnega dela ni dovoljeno naložiti: – delavcu, ki neguje otroka do treh let starosti, razen če s takim delom pisno soglaša, – delavki v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko doji otroka, razen če s takim delom pisno soglaša, – enemu od delavcev – staršev, ki ima otroka mlajšega od sedem let ali hudo bolnega otroka ali otroka s telesno ali duševno prizadetostjo in ki živi sam z otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in varstvo, razen če s takim delom soglaša, – starejšemu delavcu, razen če s takim delom soglaša, – delavcu, ki še ni dopolnil 18 let, – delavcu, kateremu bi se na podlagi mnenja zdravniške komisije zaradi takega dela poslabšalo zdravstveno stanje, – delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, in – delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi.
ODMORI IN POČITKI
50. člen Odmor med delovnim časom (1) Med dnevnim delovnim časom mora biti delavcu za osemurni delovni čas zagotovljena pravica do 30-minutnega odmora, ki se všteva v delovni čas. (2) V primeru daljšega oziroma krajšega dnevnega delovnega časa je dolžina odmora sorazmerna z dolžino delovnega časa.
51. člen Izraba odmora med delovnim časom (1) Odmor med delom se določi v dveh ali več delih, v skladu s potrebami delovnega procesa in potrebami delavcev, pri čemer mora en del odmora trajati neprekinjeno najmanj 15 minut. (2) Pravico do odmora imajo tudi delavci, ki delajo deljen delovni čas. (3) Dnevni odmor se obvezno izkoristi v času med obema deloma dnevne delovne obveznosti. Odmor se ne všteva v čas prekinitve dela. (4) Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. 52. člen Počitek med zaporednima delovnima dnevoma (1) Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. (2) Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka najmanj 11 ur. 53. člen Tedenski počitek (1) Delavec ima v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka iz prejšnjega člena te kolektivne pogodbe, pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. (2) Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih ali organizacijskih razlogov delati na dan svojega tedenskega počitka, mu je treba zagotoviti tak počitek na kakšen drugi dan v tednu. (3) Minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v prvem odstavku tega člena, se upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.
_____________________________
Jst.
|
|
|
|
Natisni
