ronja
|
Hm, tu pa jaz ne odstopam: če sem prišla do tega, da jo dvignem in odnesem, jo tudi bom, pa če bo totalna hobotnica! Enostavno jo zgrabim - kot jabolko: trdno, ampak nežno . Če se izmakne, pač preprimeš, da ti dol ne pade. IN odneseš stran: to boš verjetno naredila samo nekajkrat, ker potem bo mali ugotovil, da se mu ne splača brezveze trošit energije (ali pa so samo moje tako pametne ). Nikakor pa ne smeš pustit, da te to vrže iz tira in da ima on za sekundo občutek, da te je potisnil v kot. Narediš se, kot da te vse to zviranje čisto nič ne gane in mu lepo poveš: lubi moj otroček, jaz te bom zdaj odnesla, pa če se še tako zviraš. Saj enega dvoletnika pa menda že daš v koš, a ne? Meni je to zadnjič naredila Lejla, ko smo šli iz vrtca: se je usedla na robnik pred vrtcem in ni hotela domov, bi kar tam ostala - bila je jezna, ker je mislila, da sem zamudila (prišla sem sicer isto uro, samo oni tisti dan niso šli ven, zato so šli prej spat, zato so prej vstali in so že pojedli malico, ko sem prišla - navadno pa pridem pred malico ail vsaj vmes). Mislim, da najprej niti sama ni vedela, zakaj je taka, samo morala je dat to frustracijo ven. Ko sem prišla ponjo, je ni mogla, ker me je bila tako vesela, potem je pa za njo prišlo. Tako sklepam po tem, da je nehala, potem ko me je dejansko slišala, da sem se ji opravičila zato. Prej pa sem ji rekla, da razumem, da je hotela ostat v vrtcu, pa se je še bolj razjezila . Kako sem reagirala? Najprej sem jo poizkusila z lepa prepričat, če bi imeli čas, bi se še malo hecala z njo, tako pa smo morale it iskat očija in sem jo lepo popokala: sem jo dvignila in se je zvirala in če sem jo postavila na tla, jo je ucvrla v kontra smer - zato sem jo pač nosila do doma med vsem zviranjem. (Ja, naslenji dan sem dejansko imela musklfiber ). (na srečo imamo blizu vrtec - ampak ib jo nosila tudi čez pol mesta, če bi bilo treba). Ampak ona je pa ugotovila, da to nikamor ne pelje. Medtem sem ji parkrat povedala, da jo imam rada, ne glede na to, kaj počne, da pa bo vseeno/kljub temu po moje in pika. Da razumem, da je jezna, ampak moramo domov po očija in to takoj. Ostali čas pa se sploh nisem menila zanjo, ampak sem se pogovarjala z Ronjo in eno babico, ki je šla v isto smer. Zakaj bi Ronja ne bila deležna nobene pozornosti, če ga Lejla svira? Doma se je šla zjokat na povštre, čim sem jo odložila, potem sem prišla za njo, jo preoblekla in takrat sem ji tudi rekla, da mi je žal, da sem bila pozna in da razumem, če je jezna. No, kake pol minute po tem je pa nehala jokat in je bilo, kot da izpada nikoli ni bilo. To je bil njen prvi in zaenkrat zadnji histerični izpad (stara je pa 21 m). Mislim, da je pri drugih otrocih lažje to, da nas ne dobijo več tako nepripravljenih: taprvič, ko se ti to zgodi, si kar malo paf in ne odreagiraš takoj tako, kot je prav, rabiš kako minuto ali dve, da prideš k sebi. In mali ugotovi, da tole pa pali, je mamo čisto zmedlo... Pri drugem pa že pričakuješ, da bo enkrat taka histerija nastopila in potem že veš, kako reagirat in otrok ne dobi tistega občutka, da ima vajeti v rokah - niti za trenutek. In to je dobro v tem primeru. Res je, da sta moji punci fajn: večinoma se da zmenit z njima in res je tudi, da midva ne komplicirava za vsako bedarijo. Zato se pri mojih ta histerija pojavlja predvsem, kadar je zadaj kaka frustracija - in če to rešiš, potem se tudi histerija neha. Pač pozdraviš vzrok. Ampak niso pa vsi otoci taki in nekateri tako zelo izražajo svojo voljo non stop. Takrat moraš bit po moje še bolj dosleden, da mu ne daš občutka, da on vodi igro. Če se je treba oblečt za kam it ali pa kje smo, pa noče naprej, pač rečem: 'sej si lahko tukej.... prav, adijo...' in grem. Ja, jaz tudi, samo suzanica je rekla, da to ne pali vedno. Pri nas na koncu koncev to vedno pali, sami doma nočeta ostat . PS: kaj bi midva dala za otroke, ki bi zjutraj še spali... Mlajša je ob 5:30 najkasneje budna, tako da noče nazaj zaspat, tavečja včasih potegne celo do 6:30, ampak v 99% smo ob 6h že vsi pokonci . Midva pa taka nočna ptiča, kje sva te zgodnje dobila?
|