Kerensa*
|
IZVIRNO SPOROČILO: zmajaz A to je po zakonu - da zahtevajo vračilo DSP, čeprav je oseba, ki je dejansko bila prosilka in glavna prejemnica, dejansko še živa? To po mojem NI ravno po zakonu. Ne, to ni po zakonu. V zakonu je jasno navedeno (in po novem je glede tega tudi pravni pouk v DSP odločbah), da se vrača po prejemnikovi smrti - torej takrat, ko se ve, ali dediščina (v materialni obliki) in dediči sploh obstajajo. Smrt prejemnika DSP je predpogoj za vračilo DSP, dodatna pogoja pa sta to, da je imel pokojni prejemnik DSP premoženje, katerega je zapustil dediču in da ta dedič sploh obstaja. V zakonu pa je tudi, da sme država odpustiti dolg dediču, v kolikor bi s tem, da bi premoženje vzela, dediča ali osebe, katere je po zakonu dolžan preživljati, spravila v takšen položaj, da bi se lahko reklo, da so pod pragom revščine (cenzusi). Ker vas verjetno vse skrbi za nepremičnine (ne pa za avtomobile in podobno navlako), pa takole... Nikjer v zakonu ni navedeno (vsaj jaz nisem videla), da prejemnik DSP, ki je istočasno tudi lastnik stanovanja, ne sme v času svojega življenja (ali prejemanja DSP, vseeno) tega stanovanja prodati ali podariti. Kakor sem jaz razumela (če se motim, naj me kdo popravi), da država plombo na stanovanje šele v trenutku prejemnikove smrti (oz. pač takoj po njej), kar pomeni, da prodaja po tem ni možna. Predtem pa je. In dokler to, da prejemnik DSP proda svoje stanovanje, ni kriminalizirano (torej obravnavano kot kaznivo dejanje), do takrat je pač legalno dovoljeno in ne more biti sankcionirano (nikogar se ne da in ne sme kaznovati za kaznivo dejanje, ki v času storitve v zakonu ni bilo zapisano kot takšno). Dalo bi se sicer govoriti o kaznivem dejanju goljufije (namerno oškodovanje upnika, v tem primeru), ampak tukaj tudi to ne bi šlo skozi, ker upnika ni, dokler je prejemnik DSP živ. Kar pomeni, da dokler je prejemnik DSP razsoden, sme s svojim premoženjem početi, kar mu srce poželi (in zakon dovoljuje). Prejemnik DSP lahko torej stanovanje proda. Npr. stricu in za gotovino. Gre za težko dokazljivo fiktivno pogodbo. Gotovini je potem težko slediti, sploh pa v tem primeru, ko bi šlo ne samo za nekaj let, temveč za nekaj desetletij razlike (med časom prejemanja DSP-ja npr. matere in pa časom njene smrti, torej otrokovega dedovanja - ponavadi je otrok že takrat sam starš). Ta stric pa potem lahko, brez ene same zakonske ovire, potem kot darilo kupi stanovanje nečaku (otroku prejemnika DSP) ali njegovemu otroku. Plača ga z gotovino in naredi darilno pogodbo, pa je zadeva zakonita in "problem" rešen. Kupec je seveda lahko tudi katerikoli outsider (sorodstvo ni noben pogoj), ampak je pač treba paziti, da gre za človeka, ki mu zaupaš. No, saj nenazadnje imaš pa ti gotovino v rokah in lahko še vedno kupiš drugo stanovanje - oz. z darilno pogodbo daš gotovino svojemu otroku in si on stanovanje kupi sam, ti pa samo zahtevaš dosmrtno pravico bivanja v tem stanovanju (s posebno pogodbo). Pa je spet vse zakonito. Če pa stanovanje še nimaš in ga imaš šele namen kupiti... po mili voljo lahko vzameš kredit ali leasing. Ni skrbi, da bi ti kredit ali leasing hotela prevzeti država . Poleg tega pa to, da ti vzameš kredit ali leasing, to še ne pomeni, da si ti tudi lastnik stanovanja. Si samo oseba, ki se za lepo število let zapufa za stanovanje. Si plačnik, nisi pa lastnik. Vzameš kredit ali leasing in kupiš stanovanje svojemu otroku. Ob nakupu ga napišeš direktno nanj. Odplačaš kredit (ali pa tudi ne) in se stegneš. Če ga odplačaš, ne zapustiš ničesar, razen svoje pravice do bivanja v stanovanju - česar pa država ne bo zarubila. Stanovanja otroku pa tudi ne, kajti zakon je jasen - zarubi se zapustnikovo premoženje, ne pa premoženje otrok. Sploh pa ne premoženje, ki so ga imeli že lepo število let pred zapustnikovo smrtjo (načini pridobitve tega premoženja niso v zakonu nikjer navedeni). V glavnem... ga ni zakona, ki ne bi imel luknje in tako ga ima tudi ta. Če pa ta post bere kdo z MDDSZ, me pa lahko kadarkoli povabi na razgovor na Kotnikovo, pa mu povem, kje in kako ga serjejo. Ampak ne zastonj.
|