|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 9:04:42   
vesoljcek
Pozdravljeni !

Ponovno se je pričelo šolsko leto in s tem že prve težave in problemi. Na kratko vam bom opisala svoj problem in vas prosila za vaše mnenje oz. predlog, kam po pomoč.

Hči je stara 8. let in obiskuje 3. razred OŠ. Glede na svoje težave z vidom in s tem pogojeno tudi grafomotoriko je od začetka vključena v razvojni program oz. ji pripada učna pomoč (defektolog/pedagog).
Problem, ki se pri meni pojavlja pa je sledeč. Hčerka se že od začetka težko vljučuje v skupino sošolcev, pri pouku skorajda nič ne govori,  in živi predvsem v svojem domišljijskem svetu. Poleg tega spada zraven še vrsta ostalih težav, ki jih ne bom na dolgo razlagala, ena večjih pa je ta, da ima težave z matematiko oz. težje osvaja snov. Glede tega sem se tudi pogovarjala z učiteljico, vendar se mi zdi da v vsem tem času ne najdeva skupnega jezika, kar me še dodatno jezi. Hči mi je tudi zaupala, da učiteljice ne razume, ko razlaga snov in do sedaj ne zna še samostojno narediti osnovnih računov do 10. Torej z možem morava doma prevzemati vlogo učitelja in dodatno razlagati snov, kar se mi zdi absurd, ker v tem primeru menim, da potem šola sploh ni potrebna in jo lahko učim sama. Ob tem naj omenim, da se tako domače nalogo zavlečejo krepko preko ure in se skorajda vedno končajo z jokom. Za vse je problem postal že mučen, ker opažam, da stvar nikamor ne pelje. Snovi je vedno več, naslednje leto pride na vrsto ocenjevanje in mene seveda kot starša zadeva že skrbi, čeprav učiteljica trdi, naj se ne sekiram, da je to še daleč.
Razmišljala sem, da bi se obrnila po pomoč na šolsko pedagoginjo, vendar se bojim, ker so zaposleni med seboj povezani, da me bodo potem grdo gledali, čeprav vem, da sem za otroka odgovorna jaz kot starš in imam do tega vso pravico in dolžnost.

Torej kaj menite in predlagate, naj se obrnem na svetovalno službo, ker z učiteljico ne najdeva skupnega jezika, ali naj molčim in požiram vse kar se dogaja in čakam na rezultate.

Hvala in lp.

< Sporočilo je popravil vesoljcek -- 17.9.2010 9:12:13 >
Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 9:13:25   
ajsek
Moj odgovor bo čisto laičen, ker nimam izkušenj z otroki s PP. Si pa mislim, da je matematika predmet, ki ga je potrebno osvajat postopoma in nadgrajevat. Če tvoja punčka ne razume in obvlada snovi 3. razreda, je precej neverjetno, da bi se ji v 4. kar naenkrat odprlo.
Naj ti ne bo nerodno povprašat pedagoginje, saj zato jo pa imajo.

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 9:32:30   
ribica.
po moje tudi ni dobro kar čakati, češ saj bo. Osnovne račune do 10 morajo znati ja že v 1. razredu. Po moje moraš nekako ukrepati, drugače se bo nabralo preveč. Bolje da zdaj malo bolj dela, ko še ni ocen in so napake bolj dopuščene, kot pa da jo vse to pričaka naslednje leto, ko bodo ocene. Kaj pa k dopolninemu pouku hodi?

(odgovor članu ajsek)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 10:00:39   
vesoljcek
Obiskuje tudi dopolnilni pouk, ki je vsakih 14 dni in očitno tudi to ne pomaga. Je pa še en problem, ki sem ga letos skušala nekako odpraviti ali vsaj omiliti; in sicer da so jo za učno pomoč jemali kar od pouka in sicer ravno pri matematiki, tako da je sploh večino snovi zamujala. No po pogovoru z učiteljico, mi je za letos (vsaj tako mislim), vsaj tu uspelo rešiti stvar.

Lp.

(odgovor članu ribica.)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 10:13:16   
ajsek
Jah, to ni potem nič, če učna pomoč ni dopolnilo, ampak nadomestilo za zamujeno. Jaz res mislim, da bi ti morala bit bolj "sitna".

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 10:17:06   
mala maja
pri nas starši SODELUJEMO tudi s pedagoginjo in prav tako ima ona govorilne ure. pri takem problemu je ključna komunikacija med starši in pedagoginjo ki nudi otroku dodatno strokovno pomoč veliko bolje kot med starši in učiteljem.

zavedajta se da daje pedagoginja hčerki naloge, ona jo jamlje iz razreda (no vaj pri nas pouk poteka individualno 3-4 ure tedensko) tam kjer šepa, oziroma za tiste predmete ki ima odločbo.

ne boj se in še danes stopi do pedagoginje, da boste skupaj sestavili nek učni načrt ki bo ustrezal otroku in bo pokazal pozitvno napredovanje. Konec konce sta vidva tista ki otroka najbolje poznata in vesta kakšen načun bi ji ustrezal. pedagoginja bo pa z veseljem prisluhnila in upoštevala vajine predloge. Saj se verjetno tud sama ubada s tem kako mali pomagati, da bo snov dojela.

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 10:46:18   
kristinaj
če ji že sedaj matematika in računi do 10 predstavljajo težavo ne vem kako bo naslednje leto. kaj pa drugi predmeti? sledi snovi?
mogoče bi bil zanjo boljši prilagojen program?

z vsakim otrokom je potrebno doma še dodatno delati in vaditi, ne samo s tvojim...

upam, da boš rešila problem tebi v prid.. srečno..

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 11:04:09   
vesoljcek
Hvala za vaša mnenja !

Kristinaj! Pri ostalih predmetih normalno sledi snovi in so ji tudi ti predmeti všeč, zanimivo, da ima najraje slovenski jezik in tudi že od 1. razreda odlično bere in ima jezik ter knjige zelo rada.
Problem je matematika in vem, da je tudi ostalim staršem potrebno delati vaje doma, ampak mi enostavno delamo matematiko tudi  po 2. uri (kar je zame absurd), poleg tega morava snov ponovno razlagati, kar pomeni, da je razlaga gotovo drugačna od tiste v šoli. Mi smo se pač učili en način računanja, sedaj pa vidim, da šolski program izvaja čisto drug  način računanja. Torej menim, da otroka ob vsem tem samo še bolj zbegam in izgubi motivacijo. Hči mi je že večkrat potožila, da učiteljice ne razume, da bolj razume vse ostale, ki ji snov podajajo.
Pričela sva tudi že razmišljati o dodatnih inštrukcijah, ker mislim, da je otroku potrebno počasi in z vztrajnostjo razložiti osnove računanja čisto od začetka.

Lp.

(odgovor članu kristinaj)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Kako naj ukrepam ?!
17.9.2010 11:32:35   
kristinaj
če ji samo mat dela probleme je verjetno najbolje, da dobite enga inš ki ji bo razložil tako, da bo snov razumela..lepo počasi inna način ki ga ona razume....

učitelji povedo itak vse na hitro in to tako, da sami sebe razumejo...

srečno

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Kako naj ukrepam ?!
18.9.2010 13:23:20   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: kristinaj


učitelji povedo itak vse na hitro in to tako, da sami sebe razumejo...

srečno


POmiri se malo. Razlage seštevanja in odštevanja v prvih treh razredih so natančne, jasne in razumljive. Nimam drugačnih izkušenj.

Konkretni otrok ne zna seštevati in odštevati do 10. Star je 8 let! Večina otrok to obvlada pri 5. do 6. letih. V prvem razredu je cel UN sestavljen tako, da se sešt. in odštevanje do 10 dela celo ljubo šolsko leto, ravno z namenom utrditve snovi in večina otrok to celo avtomatizira, ne uporablja več niti prstov niti drugih ponazoril. Če je otrok star 8 let in ne obvlada sistema, strategije, kako se sešteva in odšteva do 10 enostavno ne more, štekaš, NE more delati naprej. Gradi se od tega gor. če tega ne zna, kako naj dela naprej? Očitno ni problem samo strategija, ampak tudi avtomatiziranje. Ker če je otrok to delala 2 polni leti, ne le v šoli pri 4. urah pouka matematike na teden, kjer se to dela vsako uro, ampak še pri specialni pedagoginji, oz. tistemu, ki ga je individualno jemal ven od ur, poleg tega pa še po dve uri na dan s starši, je nekaj na tem področju hudo, hudo, hudo narobe. Pa ne z učiteljico, pa ne s pedagoginjo, niti ne z otrokom. Narobe je, da starši otroka ne sprejemajo realno z vsemi plusi in minusi vred - ne gledajo ga realno. Kako hudiča naj otrok gradi naprej? Ne more računat do 20 - če do 10 ne razume, še manj do 100 brez prehoda. Kako bo sedaj v 3. razredu računal do 100 s  prehodom čez desetico, kako bo memoriral poštevanko, če ne more memorirat računov do 10, niti ne more memorirat sistema za seštevanje in odštevanje? A ni logično, da ne more razumet, pa če mu sam bog to predstavi, če nima predstav do 10. Treba ga je sprejet kot takega. IN zelo čudno je, da niste imeli sestanka z ljudmi, ki z njim individualno delajo - saj ste delali IP zanj. Morda ste že letos imeli sestanek zaradi tega, ali pa boste v zelo kratkem času. Poleg tega ste se tam lahko izčrpno pogovorili tudi z učiteljico. Lahko daste dodatni predlog, da ga pri dodatnih urah nima njegova razredničarka, ampak neka druga učiteljica, to je vedno možno.  

Ukrep ki se meni zdi zelo pameten je, da se pogovorite z nekom tretjim - ali šolsko psihologinjo, specialno pedagoginjo ali kom na podobnem delavnem mestu. To je tak tip ljudi, ki vedno najprej držijo z otrokom, potem šele z učiteljem. Navadno se za otroke pretrgajo in jih jemljejo v zaščito. Vsaj kolikor jih jaz poznam, je v praksi že tako. Tako da je po moje brez smisla razmišljat, da ti oni ne bi realno povedali, kako in kaj delat naprej. Vkolikor se ti to ne zdi ok, se še vedno lahko obrneš na center na gotski v Lj ali podobni center kje drugje v sloveniji, kjer bodo otroka pregledali in ugotovili, če gre za kakšno specifično motnjo - vendar si tam najbrž že bila, če imate odločbo - če ne pa se mi zdijo tam dovolj realni in sposobni, kaj pa vem, za probat najbrž je, nehaš še vedno lahko kadar ti paše. Lahko se obrneš na zdravnike, ki ti bodo tudi razložili, kakšne so možnost napredovanja tvojega otroka na področju matematike oz. kateri center za pomoč na tem področju ti predlagajo. MOrda imajo tudi v šoli organizirano pomoč s kakšnimi prostovoljci.

Aja, morda bi ti tudi tu na forumu lažje pomagali s konkretnimi predlogi, če bi nam zaupala, za katero motnjo ali specifiko gre. Morda kdo pozna strategije za reševanje težav na tem konkretnem, vašem področju.

(odgovor članu kristinaj)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Kako naj ukrepam ?!
18.9.2010 13:53:18   
Gina
Sem še enkrat prebrala in kot vidim gre v bistvu za več težav na kupu.
Nimam sicer pojma, kaj so tebi, vesoljček o tem povedali, moram pa reči, da na marsikateri slovenski šoli opažam, da kadar gre za večje težave pri učenju, ob sočasni situaciji,m da starši ne sprejemajo realno stanja svojega otroka in na vsak način nočejo relano pogledati celotne situacije, je ne slišijo, če se vsi ostali na glavo postavljajo, v praksi šola odreagira tako, da otroka "vlečejo" iz prvega v drugi in iz drugega v tretji razred, kljub temu, da ne dosega minimalnih standardov (ker zakon predvideva, da morajo starši dati soglasje za ponavljanje), kasneje pa otrok tretjega razreda ne izdela, ker ima šola v 3. razredu to pravico naredit sama, brez soglasja staršev. V tem času se zgodi, da ima otrok že tako ogromno luknjo v znanju, da nastanejo resni problemi, ki jih je v praksi že težko reševat. Če bi tvoj otrok npr. ponavaljal 1. razred, bi pridobil dovolj dobre iosnove, saj bi 2 leti utrjeval samo osnovne matematične pojme in usvojil seštevanje in odštevanje do 10, zdaj pa ima vedno hujše zahteve pred sabo, ki jim ni kos. Kako bo v 3. razredu vse te luknje zapolnil, ob vseh dodatnih problemih, ki ga spremljajo, ob dejstvu, da gleda ostale otroke, kako to brez težav delajo? Ustvarja se mu vedno večja negativna samopodoba in sam o sebi najbrž že meni, da je z njim nekaj narobe, čeprav v resnici ni nič - samo malo drugačen je in rabi malo več časa. Pa v končni fazi, če tudi ne bo nikdar razumel matematike, je lahko še vedno super fajn na ostalih področjih, ki njega veselijo in si lahko ustvari čisto lepo življenje - vendar ne z nekim rinjenjem njega čez vse meje tega, kar zmore - obenem se pa krivi učiteljico, ker otrok ne zna seštevat in odštevat do 10. Pa saj sama veš, da to ne more biti res, niti če bi bila učiteljica še tako nesposobna. Prepričana sem, da je 99% staršev sposobnih naučiti svojega 6-letnega otroka samih seštevat in odštevat do 10 v par urah, ne pa v treh letih, vsak dan 2 uri na dan no....

Sprejmite otroka kakršen je. Zihr je fajn. Pa ne dajajte pred njega večjih zahtev za vsako ceno, kot jih zmore. Pustite mu svoj tempo. ok je tako.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Kako naj ukrepam ?!
19.9.2010 19:35:38   
frost
Če otrok dosega normalne rezultate na vseh ostalih področjih, če je običajno inteligenten, potem je na področju matematike nekaj hudo hudo narobe. Pri otrocih, ki imajo težave z vidom je pogosta malo slabša predstavljivost matematičnih pojmov ali malo slabša orientacija, ampak da po 3 letih trdega dela nikakor ne obvlada računanja do 10, je pa že velik problem. Ogromen. Ne vem, zakaj šola ne ukrepa - a se specialnemu pedagogu, ki z njo izvaja DSP ne zdi nič čudno? Bom ugibala, ampak jaz bi prvo vsaj pomislila na diskalkulijo, specifične učne težave pri matematiki. Če spec. pedagog ni nič omenil, ga vprašajte kar direktno - kako je mogoče, da pri vseh ostalih predmetih otrok nima težav, pri matematiki pa ima ogromne težave, pa vam do zdaj sodeč po pisanju specifičnih učnih težav niti omenili niso?? Ker za kaj drugega tu skoraj ne more iti.  Na tem bi se vendar moralo delati že od 1. razreda dalje. Seštevanje in odštevanje do 10 ni taka znanost, da je ne bi mogel otrok s hudimi, hudimi učnimi težavami ob ustreznih strategijah in pomoči usvojiti. Jaz si lahko ob tem predstavljam samo, da: a) nimajo pojma kaj delajo, b) nimajo pojma kako pravilno delati. Upam da je drugo, ker se da naučiti, če je prvo, je šola konkretno zabredla - kako lahko kaj takega sploh dopustijo? Kako vas niso na to opozorili že na koncu 2. razreda, če je res tak problem? Saj ta otrok ne more naprej - če ne zna niti na prste ali kako računati do 10, kako bo računal s prehodom, usvojil poštevanko, itd. Logično, da joka ob domači nalogi, če ne obvlada osnov, od nje pa se pričakuje da snov obvlada dalje. Kriza no.

(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Kako naj ukrepam ?!
20.9.2010 21:57:19   
vesoljcek
Odgovor Za Gino !

Malce me je zbodlo vaše mnenje in hkrati sem skorajda pomislila, da verjetno delate v šolstvu oz. ste tam nekje blizu (morda se motim).
Napad na starše, da ne sprejemajo otroka se mi zdi absurd. Ko boste vi imela otroka s prirojeno napako in boste od rojstva letala od zdravnika do zdravnika od od institucij do strokovnjakov in od nikogar ne boste prejela konkretnega mnenja ali izvida, se boste še kako zamislila. Da ne govorim o skrbeh in sekiranju v prvih letih, do danes mo našo deklico že zdavnaj sprejeli takšno kot je, ljubko in nežno in obdano z ljubeznijo.
Še kako se zavedamo njenih težav, edina napaka oz. kar ne sprejemava kot starša, je to, da se vrtimo v začaranem krogu, da poslušava od "vrlih " strokovnjakov tisoč različnih mnenj in hipotez.
Otroka ne siliva, skušava jo le spodbujati in motivirati za delo, da si bo privzgojila za moje pojme vsaj osnovne delovne navade, ki ji bodo kasneje v življenju še kako dobrodošle. Če pa ji to v šoli ni ponujeno, če lahko (kot se ji ne da oz. ko ne želi govoriti) sedi za mizo in ne dela ničesar, je to zame osebno napačen pedagoški pristop. Naj še omenim, da sem imela v 1. letu le 1. krajši sestanek, kaj več konkretnega pa ti itak ne povedo, sploh pa ti dajo vedeti, da raznih diagnoz in ostalih zadev ne smejo posredovati, ker zato da niso pristojni. Torej kdo je torej pristojen. Tako moram sama  iskati dodatna mnenja in pristope, da omogočim svojemu otroku kar najboljše vključevanje v pedagošpki sistem.

Toliko o zadevi pa brez zamer.

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 7:55:57   
mateyka
vesoljcek, pri prvem postu sem jaz samo sumila, da bi lahko tvoja pupa imela neko prirojeno napako, po opisu pristopa do otroka in njegovih težav. samo ne vem kako si mislila, da bodo drugi to vedeli, brez da ta pomemben faktor omeniš. za "zdrave" otroke, (da tako rečem, brez zamere) je malo drugačen pristop kot za otroke s posebnimi potrebami. mogoče tvoja rabi poseben pristop in pomoč? mogoče bi se usmerila tudi v kako iskanje primerne pomoči - kako društvo, mamico s podobnimi iskušnjami.. itd? mogoče bo tako lažje pritit do diagnoze. samo moraš prej povedat za kaj se gre, ne samo opisat problema brez klučnega podatka. imho user posted image

pa vso srečo vam želim v šoli user posted image

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 9:05:41   
vesoljcek
Ne vem, zakaj se toliko razburjate glede napisanega. Sem samo vprašala za mnenje, kam naj se obrnem, nisem želela na dolgo izpostavljati problema in diagnoz, ker menim, da je to osebna zadeva. Mimogrede forume berejo tudi učitelji in ostali.

Zato bom z zadevo kar zaključila.

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 11:24:08   
frost
vesoljcek, saj mislim da nobena ni napadala vas. Jaz osebno sem se zgrozila nad vašo šolo in nad tem, kaj si upajo privoščiti.

Se mi pa vseeno zdi, da je ta primer nekaj, za kar se je vredno razburjati - otrok v 3. razredu ne zna računat do 10, lepo prosim. Delala sem z 'žnj' številom otrok s hudimi učnimi težavami pri matematiki, pa to res ni bila snov, ki je nikakor ne bi mogli usvojiti, že zato, ker se jo da zelo lepo konkretno ponazarjati dokler pri otroku ne razvijemo določenih predstav. In še za primer - otroci v prilagojenih programih z nižjim standardom večinoma obvladajo računanje do 10 do 7., 8. leta. Pa gre za otroke z znižanimi intelektualnimi sposobnostmi - kar vaša hči očitno ni, glede na to,da pišete da na drugih področjih nima težav. In prva stvar, ki meni pade na pamet ob teh dveh dejavnikih - ni znižanih int. sposobnosti, so pa velike velike težave na enem področju, ki se nikakor ne izboljšajo s pomočjo- potem gre skoraj zagotovo za SUT (specifične učne težave na področju matematike). In če se šola tega zaveda (kar bi se morala, če ima otrok učno pomoč, saj takih zadev ni ravno težko spregledati), potem bi morala ustrezno pomagati otroku - kar mu pa očitno ni, če po 2 letih intenzivnega dela še vedno ni usvojil tako osnovne veščine kot je računanje do 10. In iz tega lahko sklepam samo, da ne vedo, kaj delajo ali pa ne delajo pravilno. Jaz sem zgrožena no. Nad šolo, ne nad vami ali otrokom. Seveda ob domnevi, da ne gre za znižane intelektualne sposobnosti in da je zgolj šola kriva za to, da otrok ne napreduje. Je še druga možnost - otrok ima znižane sposobnosti, ki se na področjih, ki ne zahtevajo abstraktnega mišljenja, ne pokažejo v taki meri. In takih otrok je ogromno - komot pridejo do 4., 5. razreda, potem pa naenkrat ne gre naprej. Ne zaradi pomanjkanja truda, ampak ker preporosto ni dovolj sposobnosti. Tak otrok potem pride na šolo z nižjim standardom in ima samozavest na nuli. Je potrebno precej dela, da sprejme samega sebe takega kot je.

Kar vam je napisala Gina morda zveni malo ostro, pa vendar ima povsem prav. Otrok doživlja na področju matematike same neuspehe, znižuje se ji samozavest. Povsem po nepotrebnem. Potrebno je sprejeti, da to ni 'težavica' ampak že kar velika težava; pa ne da je zato konec sveta. Ker to ni nerešljiva težava. Jo je pa potrebno sprejeti. In šoli konkretno stopiti na prste, če ji do zdaj še niste. Kot sem omenila, je ta specifičen problem pri matematiki nekaj, kar otrok dokaj enostavno usvoji ob ustrezni pomoči. Po drugi strani pa se morate tudi vprašati, če je res vse tako kot se zdi. Torej, ali so težave res samo na področju matematike, ali pa obstajajo prikrite, zaenkrat skoraj nevidne težave tudi na drugih področjih. Ker v tem primeru otroka po nepotrebnem ženete naprej, ob tem pa tvegate njegovo samopodobo. Do neke stopnje gre, potem se pa naenkrat ustavi. Tudi to možnost je potrebno sprejeti.

Jaz bi priporočala pogovor s šolsko svetovalno službo. Pa obiskala bi center na Gotski (če ga še niste). Ne gre za mojega otroka, niti za otroka ki ga poznam, imam zgolj okvirno predstavo, kaj se dogaja in možno je, da se v vseh pogledih motim. Pa vendar se razburjam in meni ni jasno, zakaj se vi, kot mati tega otroka, ne razburjate oziroma meni in ostalim govorite, da to ni potrebno. Je potrebno. Takega sporočila preprosto ne morem prebrati in ob njem ostati ravnodušna. Na kocki je vendar otrokova samopodoba - a to ni pomembno?

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 16:14:28   
vesoljcek
Pozdravljena Frost !

Vesela sem, da ste kot pedagoški delavec pristopila k zadevi.  Naj omenim, da sem se  vsa ta leta pa ne samo v šoli tudi drugje že razburajala, ko mi je že " počil film" in se naposlušala vseh možnih mnenj, diagnoz, "pametovanj in celo neumestnih besed od določenih oseb. Take stvari so boleče.

Zato bom povedala le nekaj dejstev: v šoli je hčerki dodeljena učna pomoč oz. je vključena v PP (kar pomeni, da otrok lahko dela s pripomočki in mu je omogočeno ločeno pisanje testov, itd,...), defektolog, pedagog in ostali, ki delajo z njo zagotavljajo, da delajo v redu in v prid otroku, kar jim kot mati očitno moram verjeti.  Poleg tega doma ogromno truda vlagamo v otrokovo učenje, razumevanje nalog in snovi,... se veliko pogovarjamo, predebatiramo vse, kar se dogaja in smo nasploh odprta družina.
Ker vidim, da nekatere izmed vas (pa ne vse, mnoge podajo spodbudne in tople besede), ostanete zgrožene v smislu, da nič ne storimo, bi vam omenila sledeče:

-že vsa leta OŠ sodelujem z razredničarko na ta način, da poslušam njena mnenja, pohvale, pripombe, jo sprejejam in spoštujem kot pedagoga
- sama, ko naletim na težave to tudi učiteljici povem, pojasnim svoje strahove, bojazni, želje glede otroka.
A večkrat naletim na negativen prizvok (označena sem že bila za preveč zaščitniško), ko razmišljam o prihodnosti otroka (kar je zame kot starša povsem normalno), sem zaustavljena z besedami: naj se ne obremenjujem, da so te stvari še daleč in da je še veliko časa: Zame ga ni.

Torej po vašem mnenju, se premalo borim, oz. čakam, ker razen da govorim in prosim, skorajda nimam več moči. 

Toliko o vsemu, res ne bi več izgubljala besed.

Lp.

(odgovor članu frost)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 18:15:02   
jesenski dan
Zgrozila sem se ob vaših besedah, kako nekatere grdo napadate mamico, ki vas je samo prosila za nasvet, kam naj se obrne po pomoč. Ni vas prosila, da razglabljate o njenih težavah in problemih, zato me vaša "pametovanja" kar zmrazijo.

Sploh ga. Frost, ki je verjetno učiteljica, ravno vi bi morala imeti največ razumevanja, ne pa protinapad, potem pa se čudimo, da imamo zanič šolski sistem in zaposlene v njemu.

Če bi bilo staršem, ki imajo otroke s takšnimi  težavami vseeno, potem se ne bi obračali po pomoč in mnenja, ampak bi mirno živeli svoje življenje, ne glede na razvoj in izobraževanje otrok. Iz izkušnej svojih kolegic, ki imajo  otroke z razvojnimi težavami, lahko omenim, da jim ni lahko. Vse življenje se spopadajo s problemi, birokracijo, da ne govorim o prvih šokih ob spoznanju, da tvoj otrok pa vendarle ne bo takšen kot ostali (kar tako radi nekateri poudarjajo). Koliko truda volje in energije morajo starši ob tem vložiti in se nenehno izpostavljati in boriti za dobro otroka, pa raje ne izgubljamo besed.

Zato svoje modre besede, kaj bi morali, kako naj reagirajo in vse ostalo, pa raje prihranite za razprave ob drugih temah.

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 19:49:19   
frost
ga. Frost ni učiteljica in ni imela nobenega namena napadati mamice, ki je prišla po nasvet. Sem že opazila, da se pisno mogoče bolj ostro izražam in vse skupaj ne izpade v redu.

Tudi jaz se zgražam nad našim šolstvom, nikakor pa ne nad starši ki prosijo za pomoč. vesoljcek, ne borite se vi premalo, problem je (očitno) v vaši šoli, ki ne pomaga dovolj, ne uporablja ustreznih strategij. Še zdaleč ne rabite verjeti pedagoškim delavcem na šoli, ker so konec koncev samo ljudje in se lahko motijo pa če imajo še tako dobre namene.

Nekaj ljudi je omenilo center na Gotski in mislim da je dobro da malo pokličete tja in se pozanimate, kako pristopiti k temu problemu. Morda že ste, če še niste, je pa eno strokovno mnenje več vedno dobrodošlo.

Še enkrat torej-nisem se imela namena prepirati, še manj koga napadati. Kot nekdo, ki dnevno dela z otroci s PP mi je še predobro jasno koliko težav morajo premagati starši in kako malo pomoči jim dejansko nudimo.

(odgovor članu jesenski dan)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 20:22:29   
bumerang
Podpis pod Gino.
Dvakratni.

Potrebno se bo sprijazniti s tem, da otrok nečesa enostavno ne zmore oziroma ne zmore s sredstvi in metodami, ki jih nudi redna osnovna šola. Vsak učitelj ima svojo delovno obveznost in nihče ne more pričakovati, da bo z nekim otrokom delal preko le te. In to je konkretno ena ura dopolnilnega pouka na teden za VSE učence, ki rabijo pomoč.
Ali da bo otroku 3. razreda, ki ne obvlada snovi 1. razreda, medtem ko ostalim otrokom razlaga snov 3. razreda, razlagal snov 1. razreda. Prvič, ker to ni mogoče, drugič, ker imajo tudi ostali otroci pravico do pouka. 
Ministrstvo spremljevalcev ne nudi, strokovne pomoči pa minimalno. Niti toliko, da bi za silo gasili požar. In če otrok pač ne zmore, morajo starši problematiko reševati drugače. Z rednim domačim vsakodnevnim delom, s plačanim učiteljem inštruktorjem in končno s prepisom na ustrezno ustanovo kjer so metode dela, sredstva, normativi in kadri prilagojeni otrokom, ki potrebujejo več pomoči kot jo nudi redna osnovna šola.
Tako pač je. Iz ene ure jih nihče ne more ustvariti dvajset.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!

(odgovor članu frost)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   RE: Kako naj ukrepam ?!
21.9.2010 21:34:00   
Gina
IZVIRNO SPOROČILO: vesoljcek

Odgovor Za Gino !

Malce me je zbodlo vaše mnenje in hkrati sem skorajda pomislila, da verjetno delate v šolstvu oz. ste tam nekje blizu (morda se motim).
Napad na starše, da ne sprejemajo otroka se mi zdi absurd. Ko boste vi imela otroka s prirojeno napako in boste od rojstva letala od zdravnika do zdravnika od od institucij do strokovnjakov in od nikogar ne boste prejela konkretnega mnenja ali izvida, se boste še kako zamislila. Da ne govorim o skrbeh in sekiranju v prvih letih, do danes mo našo deklico že zdavnaj sprejeli takšno kot je, ljubko in nežno in obdano z ljubeznijo.
Še kako se zavedamo njenih težav, edina napaka oz. kar ne sprejemava kot starša, je to, da se vrtimo v začaranem krogu, da poslušava od "vrlih " strokovnjakov tisoč različnih mnenj in hipotez.
Otroka ne siliva, skušava jo le spodbujati in motivirati za delo, da si bo privzgojila za moje pojme vsaj osnovne delovne navade, ki ji bodo kasneje v življenju še kako dobrodošle. Če pa ji to v šoli ni ponujeno, če lahko (kot se ji ne da oz. ko ne želi govoriti) sedi za mizo in ne dela ničesar, je to zame osebno napačen pedagoški pristop. Naj še omenim, da sem imela v 1. letu le 1. krajši sestanek, kaj več konkretnega pa ti itak ne povedo, sploh pa ti dajo vedeti, da raznih diagnoz in ostalih zadev ne smejo posredovati, ker zato da niso pristojni. Torej kdo je torej pristojen. Tako moram sama  iskati dodatna mnenja in pristope, da omogočim svojemu otroku kar najboljše vključevanje v pedagošpki sistem.

Toliko o zadevi pa brez zamer.



1. Ja, delam v vzgoji in izobraževanju (40.000 ljudi v Sloveniji dela na tem področju, tkao da seveda je normalno, da te berejo tudi ljudje iz foha)
2. Na forumu se vsi tikamo, zato tudi jaz tikam vse in pričakujem, da bodo drugi tikali mene.
3. Verjamem, da niste prišli do prave diagnoze. Glede na moje izkušnje so napake oz. nejasnosti pri postavljenju diagnoz v Sloveniji relativno preveč pogoste
4. Težko verjamem, da nihče ni z vami imel nobenega sestanka (razen enega omenjenega) zaradi specifike otroka, saj gre očitno za zelo zelo resne težave, vsaj vsi pedagogi, ki jih jaz poznam, poznam jih pa ogromno, bi zaradi take zadeve zagnali halo - dopuščam pa vseeno možnost, da obstaja mini verjetnost, da bi se to lahko vseeno kje pripetilo
5. Relativno pogosto, bom rekla po zakonu povprečja pogosto, pa se po šolah dogaja, da učitelji pripovedujejo staršu eno, starš pa dejstev noče sprejet, slišat, upoštevat. Če starš ne sodeluje na način, kot bi bilo treba, ima šola zvezane roke. Nekateri učitelji se še bolj ženejo posledično za otroka, nekateri pa potem delajo samo še tisto, kar so po zakonu dolžni in nič več - npr. pustijo ga, da če ne more, pač nič ne dela. Glede na to, da si navedla točno ta primer, sem takoj dobila asociacijo na slednjo možnost - namreč učitelj ne dela več kot je normalno in nujno, ker starši ne slišijo, ne upoštevajo otroka (kljub temu, da so seveda prepričani, da delajo najboljše in da menijo, da šola ne dela dobro - v resnici so pa šoli zvezali roke, ker rinejo otroka čez meje njegovih trenutnih sposobnosti). Seveda obstaja možnost, da temu ni tako, pa da je šoli res odveč vse skupaj, recimo konkretni učiteljici, ki otroka uči, vendar me tu izredno bode v oči dejstvo, da s tem otrokom delata vsaj še dve dodatni osebi - da so pa tri osebe na šoli toliko nezavestne in nezainteresirane, se mi pa res čudno zdi - ob dejstvu da so ti ljudje večlinoma z dušo in srcem pri otrocih, sploh spec. pedagogi in podoben profil. Ne poznam takega primera v praksi, da se otrok kar s tremi osebami ne bi ujel, bi ga zanemarjale, pogost zanesljivo ni. Dopuščam pa možnost, da se tudi to lahko kdaj kje zgodi.

6. Kar se diagnoz tiče - učitelji ne morejo in ne smejo postavljati diagnoz. Za to so usposobljene strokovne službe, ki tudi izdajajo odločbe. Oni tudi napišejo na odločbo kdo in kaj dela z otrokom, oz. kakšne prilagoditve otrok rabi in jih šola, učitelj mora upoštevat.  To je to. NI nekih ovinkov pri tem. In jaz zdaj res ne razumem, ali je vklučena v razvojni program, ali ji pripada pomoč v okviru nekaj ur na teden? Ali imate postavljene kriterije na odločbi, ki jih mora šola upoštevat ali kaj je zdaj problem? Na šolah se v praksi resnično dogaja, da učitelji niso seznanjeni z vsemi možnimi specifikami otroka, boleznimi oz. motnjami, zato včasih tudi ne razumejo česa. Vendar imate kot starši vedno možnost organizirat sestanek za celoten učiteljski zbor, ki otroka uči, sestanek s strokovnjakom, ki jim bo pojasnil, kako se z vašim otrokom dela, da bo zanj najboljše. Spec. pedagogi vse te specifike dobro poznajo, zato delajo navadno z otrokom tudi na poročjih, kjer je potrebno še dodatno delati - ne le šolsko snov, ampak tudi ostale specifike, ki jih otrok rabi za uspešno vključevanje v skupino, oz. življenje in delo. Navadno snov z otrokom dela en od učiteljev.

7. Še nečesa ne razumem. V prvem postu pišeš, da ima otrok težave z grafomotoriko, vključevanjem v skupino, ter z govorom in mat. MOrda tudi s koncentracijo, glede na to, da je zasanjana ves čas oz. v svojem svetu. V naslednjem postu pišeš, da otrok nima težav nikjer drugje kot pri matematiki. To dvoje ne gre skupaj. Pa v resnici ti ne pišem tega zato, ker bi iskala karkoli, ampak ker se mi zdi, da si v prvem postu realno vse skup povedala, potem pa začela zanikat težave - tudi zato sem dobila občutek, da se enako dogaja z razredničarko. MOrda ti pove preveč direktno, kot jaz, pa se začneš branit in meniš, da te kdo napada. Jaz te ne napadam. Ugibam kaj je. Želim ti pomagat. Lahko brcam v napačno smer, pojma nimam, lahko se komplet motim, samo tole zgoraj je kontradiktorno. IN meni ni važno, kaj otrok zna ali ne zna, važn je, da si vi, doma priznate kaj je res narobe ali ni narobe. Ker tole,d a se vsak dan 2 uri učite, sigurno ni ok, ni ok, ni ok. Še več, je zelo slab znak, da je otrok preforsiran. Jaz mu tega ne privoščim, ni vredno. Svojega imam preveč rada, da bi dovolila, da si takole pokvari otroštvo. Ni vredno. Dajte otroku čas in strokovnjake. Kateri so, nimam pojma, ampak zihr obstajajo. Najti jih je treba. Če s šolo niste zadovoljni, lahko zamenjate spec. pedagoga, ki z njo dela, lahko prosite, da otroka uči na dodatnih urah nek drug učitelj, ne pa razredničarka, to se komot prosi v šoli.

8. Prepričana sem, da imaš otroka rada in da mu hočeš samo najboljše. O tem ni nobenega dvoma.

< Sporočilo je popravil Gina -- 21.9.2010 21:39:27 >

(odgovor članu ajsek)
Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: Kako naj ukrepam ?!
27.9.2010 13:50:20   
tinca35
Mislim da bi bilo dobro da se pogovorite z strokovno delovko ki dela z punčko in seveda še enkrat z razredničarko.
Povejte vaša opažanja in želje, predvsem pa poskusite na čim bolj umirjen način.
Predvsem vstrajaj in ne obupaj.
Še moja iskušnja:
Moj sin je tudi imel prve 3 leta težave v šoli. Celo tako daleč je prišlo, da je razredničarka štirinajst dni pred koncem leta rekla da fant ni za v 4 razred. Mene je skoraj kap ker sem bila resnično vsaki mesec na pogovornih in vedno govorila da dosega cilje. V 4,5,6. razred pa je končal z pravdobrim uspehom 7 pa z dobrim ampak mu je manjkala samo ena 4 za pravdober uspeh. Danes hodi v 8. Ampak zdaj ko pogledam nazaj ugotovim da problem je bil v tej učiteljici.  Najlepše pa mi je ko se včasih srečam z to učiteljico pa povpraša po sinu in ji z največjim veseljem povem kako uspešen je. Enkrat ko sva se srečali mi je priznala, da pa ona si ni mislila da bo tako uspešen.
Vesolček veliko sreče.


(odgovor članu Gina)
Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: Kako naj ukrepam ?!
11.10.2010 21:36:52   
glucinuci
pozdravljeni

vse tole berem in lahko rečem ,da imate vsak po svoje prav.Vendar ko si enkrat v tem se teško znajdeš in ne veš kako naj ukrepaš.Jaz imam sina v 9.razredu ,ki hodi že 3leta k individualni pomoči in ni nobenega napredka.Nikoli mi ni bilo jasno , da ima otrok toliko pomoči in da ne prileze dalje od ocene 2.Pa še to včasih dobi z težavo.Včasih mi je zelo žav,dasem sploh zaprosila za to pomoč,ker sem večkrat imela opčutek da je moj otrok obsojen kot negdo ki ni sposoben in zakaj se bi trudili,sej dve je dobil in naj bo zadovoljen.user posted image

(odgovor članu vesoljcek)
Neposredna povezava do sporočila: 23
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Odraščanje ob babici in dedku za vnuke zel...
Če so stari starši prisotni pri odraščanju vnukov, ti odrastejo v pametnejše in bolj ljubeče osebe, so pokazale študije.
Teden otroka®: Otrok – nepopisan list
Ob letošnjem Tednu otroka, ki ga praznujemo že 70. leto zapored, in bo potekal od 7. do 13. oktobra, se osredotočamo na ...




So vaše menstruacije boleče?
пеперутка16

Zadnje čase imam tako boleče menstruacije, da se celo onesvestim..nujno je, da mi da injekcijo in to je to..In zdaj, ko se staram, ko se staram. Stara sem 29 let, še nisem rodila itd.