Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: milijonarka Ne glede na to, kaj vse smo vložili v svojo ozdravitev, še vedno nekje v nas ostaja hrepenenje. Hrepenenje po normalni družini, normalnem otroštvu, starših, ki bi nas spodbujali. Čeprav vemo, da je vse to mimo in da realno ni možno, se vendarle nezavedno vračamo k tej želji in hrepenenju in v vse to projiciramo tiste, ki so nas rodili. Do konca take stvari razčistimo šele ob smrti staršev. Ne vem, če je potrebno čakati do smrti - se mi zdi, da je škoda življenje za večno hrepenenje - in na enak način se mi zdi, da vedno pride trenutek in točka preloma - ko se gugalnica začne gugati v drugo stran. Samo jaz sem borec, nekje v sebi , in (že) z današnje časovne distance mi stvari stojijo čisto drugače. Šla sem svojo pot in glede na to da, da staršem ni bilo ama ništa nič prav kar sem počela (ali dobrega ali slabega) - sem začela početi samo tisto, za kar sem v sebi bila trdno prepričana, da prihaja iz mene - čeprav nasproti vsakemu pričakovanju in vsaki družbeni normi. In to je plus, v bistvu ogromen plus, najbrž-toliko kot mi nekdo ni dovolil živeti mojega življenja, toliko bolj sem nekje ga. Jap, sem že razmišljala, zakaj je cca polovica ljudi, ki so imeli težko otroštvo tako presneto egocentričnih, da vidijo samo sebe, cca pol jih je pa preveč prestrašenih. Oboje odnese v neko skrajnost. Najbrž to izvira iz tega, da so imeli tako take vzorce (pomemben sem jaz, če ne poskrbim zase, bom izvisel - in seveda vzorec, da drugi ljudje niso pomembni, da z njimi lahko delaš kar hočeš) ali pa so jih narava, geni + hudo težka vzgoja pripeljali v strahospoštovanje do vsega, boječnost, nezaupanje in nesamozavest - pa so morali vlagat res ogromno energije, da so sploh ven zlezli - so pa zelo prijazne osebe v osnovi, vsaj kar jih jaz poznam. Prvim je mogoče malo lažje, ker so se rodili z močnim zavedanjem o sebi. Čeprav še vedno ne vidim, da bi bili tako zelo izraziteje srečnejši od drugih. Kaj pa vem, lahko se pa kompletno motim. PIkapolonica, jaz ne bi prav nič razmišljala, z vsemi sredstvi bi se borila za sestro. Matr, zasluži si to. Ne smeš pustit, da takole trpi in da se nad njo izživljajo. V končni fazi, morda bo šlo pa zlepa, morda bo še srečna mama, da se jo bo rešila, če itak ne mara punc. Če ne gre zlepa, lahko še vedno delaš zgrda. In to si sestra zasluži. Zasluži si, da jo nekdo ima brezpogojno rad in da se zanjo brezpogojno potegne.
|