Anonimen
|
avtorico tega posta čisto razumem, ne razumem pa bolanih komentarjev nekaterih forumašic, češ kaj si pa prej mislila. Da povem kako je bilo pri nama in verjetno še kje drugje. Dokler si nisva začela zgoraj pri njegovih urejati stanovanja je bilo zmeraj na veliko govorjeno, "vse bosta lahko naredila kakor bosta hotela, nič se ne bomo vtikavali, vidva sta na svoje"...vse je bilo idealno in lepo in prav. Potem sva naredila kopalnico, spalnico, otroško sobo...kuhinje še nisva imela, ko se je rodil otrok, zdaj jo imava, poleg tega imava v najinem stanovanju še njegovo sestro. OK, sva vedela da bo tako, ampak najbolj me je pa pribilo kak mesec pred porodom to, da sva hotela izdelati še zadnjo sobico v nadstropju, da bi imela tam računalnik in take stvari, ki so zdaj v otroški sobi...pa se je sestra zabunila, da če jo hočeva izselit (sama dela hišo in se bo v roku dveh let selila) in da ona rabi še to sobo (poleg svoje) in sta mamica in ati hitro sklenila, da mi ne rabimo te sobe da imamo dost prostora (mi kot družina) ona pa rabi to sobo za shranjevanje oblek (sama)...da ne govorim da ne smeva delati svojega vhoda, tako da zdaj hodimo direktno čez spodnje stanovanje, da ima tašča, ki je že v pokoju stalni nadzor kdo kam gre in kdo kdaj pride.
Hočem povedat, da dokler nisva nekaj vložila v stanovanje je bilo vse oh in sploh, potem ko so pa videli da sva nekaj naredila in so si mislili, ah sej pač zdej pa itak bodo tukaj ker bi se jim škoda zdelo drugam it, se je pa začelo. Ko se je rodil otrok je bila tašča non stop gor, uletavali so vsi s sestro in njenim tipom na čelu v najino spalnico zvečer, ko sem jaz malega dojila in me zijali direktno v joške, ko mene ni bilo,je brskala po stanovanju, odpirala omare, vodila gor svoje obiske...ko sem z malim kam šla kam, je zmeraj hotela vedt kam, zakaj, do kdaj...skratka meni se je že mešalo, z mojim sva se kregat začela, ker sem bila potem posredno nanj jezna. Če sem šla z malim domov je bilo vse narobe, češ kaj imam domov za hodit, da jst sem tukaj zdej doma...ona je mislila da bo malega kr posvojila, ko pa sem ji jasno povedala, da je ona svoje otroke že imela in da je to samo njen vnuk in da imava vzgojo le tega na čez midva z njenim sinom, je bilo pa konec, me grdo gleda, komaj pozdravlja, skratka v hiši sva postala nekakšna odpadnika, odnosi so tako zamorjeni, da niti moji starši nočejo prit na obisk k nama.
Tako sva se z mojim odločila, da ne vrževa v stanovanje niti centa več in da ko bo prva priložnost odidemo od tukaj, pa je bilo na začetku govora o prizidku in taki forah, ampak osel ne gre 2x na led in sva kar lepo pozabila na kakršen koli prizidek tukaj. Škoda mojih in njegovih živcev, škoda moje družine in našega življenja.
Če ste pa nekatere do takih zadev tolerantne in se vam to zdi normalno je pa vaša stvar in ni potrebno potem obsojat.
< Sporočilo je popravil nosecka24 -- 30.7.2010 9:17:47 >
|
Natisni
. Jaz svojemu otroku nebi nikoli tega naredila ampak res nikoli. Največji problem je bil, ker je bil moj že od začetka določen da bo doma (sej veste tiste glupe stare fore o sinovih doma) in sploh ni bilo variante da bi šla kam drugam. Oba sva zaključila študij, moj je dobil dobro službo, jaz sem si želela družine oz. otroka, moj tudi, in sva slepo začela s kopalnico, ko je bila ta narejena se je pa začelo....ah budala bi morala že takrat rečt da se tega ne grem pa priznam da nisem imela ravno poguma,želja po družini je bila prevelika, drugih možnosti premalo
