tjara
|
Pozdravljeni Skupaj sva 4 in pol leta.On je mlajši od mene 4 in pol let, sama pa sem stara 30 let.Dobro leto živiva skupaj, ker sva si oba tako želela in ker nisva bila pripravljena sklepati kompromis da bi lahko živela ali pri njemu, ali pa pri meni. Imela sva precej težav, ker je precej neodločen, ni ravno ambiciozen, kljub temu študira in zaključuje faks, je prava vagica... Vedno rabi nekoga da ga vse skozi vodi in potiska naprej, ne znava se več niti pogovarjati o vsakdanjih stvareh. Poleg tega da sem edina ki vztraja da se pogovarjava oz. na koncu sva se samo se tako pogovarjala da sva se prepirala ne da pobude da bi kakšno stvar drugace naredila, da bi se odnos vsaj malo spremenil. Težave sva nekako postopoma reševala ampak je glavnina vseeno še ostala in naju razdvojevala na 2 pola. Ni štimalo in še vedno ne. Vse skozi imam občutek da več stvari pove bratu, kot meni. Z bratom skupaj delata in se verjetno tudi pogovarjata o tem in onem, kar se z mano ne. Ko sva se vselila v svoje malo gnezdece sem izpostavila tudi problem, da ga brat ne plačuje tako kot bi bilo prav oz pošteno. Namreč en del plače dobi kot minimalko, ostalo razliko pa v kilometrini. Vse skozi sem poskušala da bi se dogovoril drugače in vseskozi ga je zagovarjal da je tako prav, da ne more drugače.....itd...da moj dečko ne potrebuje več, da je s tem zadovoljen...da se ne bo prepiral. Saj me ne bi motilo, pa sam plačuje kar velik obrok za kredit in niti pod razno se ne morem sprijazniti s tem, da če se mojemu partnerju kaj naredi, da je lahko preko noči siromak, ki je verjel bratu. Pripravila sem ga da je rekel zaradi plače da ni tako pošteno in s strani brata je pricurljalo da ne more ga plačati tako kot je prav, ker bo potem imel večje prispevke.... Slabo mi je bilo od vsega tega,... Vedno mu je pa na razpolago, kadar kaj potrebuje, ali za karkoli drugega. Poleg tega je tako da so starši enemu omogočili vse kaj je možno - stanuje v drugi hiši od staršev, brez da bi karkoli plačeval no razen stroškov, podedoval je podjetje, privošči si lahko marsikaj, ko lahko midva le sanjava ali pa nikoli ne bova imela.. Midva pa ker sva se tako odločila,sva šla zase. In kaj so mu njegovi starši nudili. Nič. Pričakovali so da bo sinek doma ostal in da se bo ženkica k njim preselila,...Sicer ne me narobe razumet, nisem nič pričakovala od njegovih staršev. Več so naredili in pomagali moji kot njegovi, če sem odkrita. Celo tako je bilo da od njega niso bili pripravljeni it pogledat kje bo stanoval...No potem so le šli, da ni bilo zadrege še večje kot je bila. Imam občutek kot da sem nekoga odtujila... To sem tudi mojemu lepo razložila in vzpostavila ta problem in jih še zdaj zagovarja, da če bi bila doma, bi mela pa vse! Sedaj je prišlo to tako dalec da mi ni vec za na obiske hoditi k njegovim in nisem bila tam že 4 mesece... in se obnasati kot da nic ni. Sicer njegovi vedo v cem je težava ampak cakajo kaj bom naredila ali bom vse skupaj pustila ali bom ostala z njim v vezi, ker zelo malo stvari štima pri nama. Sicer se povedala da od nobenega ne potrebujem nič, ampak se gre za odnos za vnaprej. Je pa tudi to res, da se je brat takrat ko sva kupovala gnezdece ravno pripravljal nakup osnovnega sredstva in je sedaj zakreditiran tako da tudi ce bi se dogovorili za odkup hise, ne bi mogel izplacati brata. Je pa tukaj še od brata žena ki ima veliko vajeti v roki in manipulira z njemu oz. se sedaj pocuti ogroženo. Mojega imam se rada, ampak se je toliko stvari nakopicilo, potem pa se tole, da ne vem kaj naj storim. Bolj ko razmišljam slabše je in tudi moja polovica je sedaj nekje vmes...med njimi in menoj. Namesto da bi se posvetil kdaj meni, da bi lahko šla na kak vikend skupaj, dela skoraj vse sobote in to za to da se drugi imajo lepo....Midva pa se prepirava in zaenkrat še shajama skozi mesec. Ker sem želela da nekako si tudi poveva kaj koga moti in kaj bi naj storila da bi nama bilo lažje, sva se dogovorila da si ,če ne znava povedati napiševa na list. Karte na mizo, po domače povedano. To tudi pomaga... Ampak svoje obljube ni izpolnil, niti ni kaj komentiral moje, le da je sam prizadet in da ne ve kaj bi sam s seboj.On ne rabi zase nič. Ne razumem vse to pri njih, kako se po eni strani tako razumejo, po drugi strani pa si pogledati v oči ne upajo in narediti neki kompromis in urediti stvari da bo za vse prav. Ni čudnega da potem pridejo zamere in odprejo rane za vnaprej. Jaz pa sem sedaj tista črna ovca ko ji ravno ni vseeno kako bova midva živela, kako bova preživljala otroka...in ki se upam postaviti zase in še zanj...Vem da prekiniti stikov kar ne more, prav tako ne more kar naenkrat zamenjati službo ( niti ne izrazi želje oz ni pripravljen iti kam drugam), ker ve da drugje ne do dobil takšno plačo... Ima kdo kakšen nasvet, ali je kdo bil v podobni situaciji? Hvala za branje in lep sončen dan. :-)
|